21. apr. 2017

52. V revnih državah se je zunanji finančni dolg preobrazil v nadzorni mehanizem. Pri ekološkem dolgu pa se to ni zgodilo. Države v razvoju, v katerih se nahajajo najpomembnejši biosferni viri, na račun svoje lastne sedanjosti in prihodnosti še vedno oskrbujejo razvoj najbogatejših. Čeprav je zemlja na revnem Jugu rodovitna in večinoma neonesnažena, perverzna struktura trgovinskih odnosov in lastništva revnim domačinom zavira ureditev lastnine dobrin in virov, ki so nujni za življenje. Razvite države morajo zato nujno prispevati k odpravi tega dolga tako, da korenito zmanjšajo potrošnjo energije iz neobnovljivih virov, in v državah, ki to najbolj potrebujejo, s sredstvi podprejo razvoj politike in programov vzdržnega razvoja. Najbolj revna območja in države nimajo zadostnih sposobnosti za uvajanjenovih modelov zmanjševanja okoljskih vplivov, ker jim manjka znanja za razvoj potrebnih procesov in sredstev za pokrivanje stroškov. Neprestano je treba opozarjati, da bogate dežele nosijo drugačno odgovornost za posledice podnebnih sprememb kot revne, in, kot so navedli škofje Združenih držav Amerike, je v razpravi, "v kateri pogosto prevladujejo interesi najmočnejših, treba večjo pozornost nameniti potrebam revnih, slabotnih in ranljivih".[31] Povečati je treba zavest, da smo vsi člani ene same človeške družine. Politične meje in družbene razlike niso razlogi, za katere bi se smeli skrivati. Enako tudi za globalizacijo brezbrižnosti v tem svetu ni prostora.

Ni komentarjev:

Objavite komentar