28. apr. 2017

55. Kljub temu nekatere države vse bolj napredujejo pri razvijanju učinkovitega nadzora in boja proti korupciji. Tudi med ljudmi postopno narašča ekološka zavest, vendar to ne zadostuje za spremembo škodljivih navad potrošništva, ki se, namesto da bi jih omejevali, le še dodatno širijo. Naj kot primer navedem naraščajočo uporabo in vse večjo moč klimatskih naprav: v iskanju hitrega dobička, trg teh naprav povpraševanje stalno spodbuja. Zunanji opazovalec bi se obnašanju na tem svetu gotovo začudil, saj občasno daje vtis, da gre za samouničevanje.

26. apr. 2017

54. Izpostaviti moramo počasnost odzivov v mednarodni politiki. Srečanja o okolju na svetovni ravni so neuspešna zaradi podrejenosti politike tehnologiji in denarju. Parcialnega iskanja koristi je preveč, in ekonomski interes hitro nadvlada skupno dobro, ob tem pa je s pomočjo manipulacije podatkov poskrbljeno, da njegovi projekti ostanejo neprizadeti. V tem smislu Dokument iz Aparecide zahteva, naj "pri poseganju v naravne vire ne prevladajo interesi ekonomskih skupin, ki vire za življenje nerazumno uničujejo". [32] V taki povezavi med ekonomijo in tehnologijo je bistvu prezrto vse, kar ne prinaša takojšnje koristi. Največ, kar lahko ob tem pričakujemo, so lepo zveneče besede, redke človekoljubne dejavnosti in površinsko razkazovanje prijaznosti do okolja. Ob tem je vsak poskus različnih družbenih skupin, ki želijo stvari urediti, označen kot motnja, ki jo povzročajo zasanjani romantiki, ali kot ovira, ki jo je treba obiti.

24. apr. 2017

53. Sestra zemlja ob takšnih razmerah ječi skupaj z vsemi zapostavljenimi po svetu. Njihov krik zahteva od nas spremembo ravnanja. Naš skupni dom namreč ni bil doslej še nikoli tako zlorabljen in prizadet kot v zadnjih dveh stoletjih. Zato smo poklicani, da postanemo orodje v rokah Boga Očeta, in tako omogočimo, da bo naš planet postal tak, kakršen je bil ob stvarjenju načrtovan, in da bi uresničeval njegov načrt miru, lepote in polnosti. Pri uresničevanju pa se pojavlja problem, da za soočenje s to krizo še sploh nimamo potrebne kulture za pripravo navodil, po katerih bi se lahko ravnali oziroma po njih skušali ustrezno izpolnjevati potrebe sedanjih generacij a hkrati ne škodovati prihodnjim. Vendar bo pravne okvire, ki bodo za varstvo ekosistemov postavili jasne in nedotakljive meje, treba nujno vzpostaviti preden bo nastajajoča tehnoekonomska oblast poleg politike spodkopala tudi svobodo in pravičnost.

21. apr. 2017

52. V revnih državah se je zunanji finančni dolg preobrazil v nadzorni mehanizem. Pri ekološkem dolgu pa se to ni zgodilo. Države v razvoju, v katerih se nahajajo najpomembnejši biosferni viri, na račun svoje lastne sedanjosti in prihodnosti še vedno oskrbujejo razvoj najbogatejših. Čeprav je zemlja na revnem Jugu rodovitna in večinoma neonesnažena, perverzna struktura trgovinskih odnosov in lastništva revnim domačinom zavira ureditev lastnine dobrin in virov, ki so nujni za življenje. Razvite države morajo zato nujno prispevati k odpravi tega dolga tako, da korenito zmanjšajo potrošnjo energije iz neobnovljivih virov, in v državah, ki to najbolj potrebujejo, s sredstvi podprejo razvoj politike in programov vzdržnega razvoja. Najbolj revna območja in države nimajo zadostnih sposobnosti za uvajanjenovih modelov zmanjševanja okoljskih vplivov, ker jim manjka znanja za razvoj potrebnih procesov in sredstev za pokrivanje stroškov. Neprestano je treba opozarjati, da bogate dežele nosijo drugačno odgovornost za posledice podnebnih sprememb kot revne, in, kot so navedli škofje Združenih držav Amerike, je v razpravi, "v kateri pogosto prevladujejo interesi najmočnejših, treba večjo pozornost nameniti potrebam revnih, slabotnih in ranljivih".[31] Povečati je treba zavest, da smo vsi člani ene same človeške družine. Politične meje in družbene razlike niso razlogi, za katere bi se smeli skrivati. Enako tudi za globalizacijo brezbrižnosti v tem svetu ni prostora.

19. apr. 2017

51. Neenakost nima vpliva le na posameznike, ampak tudi na cele države. Zato je treba obravnavati tudi etiko mednarodnih odnosov, še posebej odnos med globalnim Severom in Jugom, med katerima obstaja "ekološki dolg", povezan z ekonomskim neravnovesjem. Ta ima vpliv na naravo in se kaže v nesorazmerni rabi naravnih virov, ki so jih v preteklosti izkoriščale nekatere države. Izvoz surovin za potrebe trga industrijsko razvitega Severa je povzročal škodo na lokalni ravni, na primer onesnaženje z živim srebrom ob rudnikih zlata, ali prisotnost žveplovega dioksida na območjih rudnikov bakra. Vse bolj se kaže, da je na ravni celotnega planeta treba nujno ovrednotiti izpuste plinastih onesnaževalcev, ki so se v ozračju akumulirali dve stoletji in povzročili stanje, ki danes vpliva na vse države po svetu. Zaradi segrevanja, ki ga s preveliko potrošnjo povzročajo nekatere bogate države, se posledice kažejo v najrevnejših območjih sveta, posebno v Afriki, kjer z višjo temperaturo povezana suša povzroča težave vzdrževanja poljedelskih kultur. Razvite države povzročajo dodatno škodo državam tretjega sveta z izvozom strupenih trdnih in tekočih odpadkov ter izvozom dejavnosti, ki jih podjetja v državah, v katerih ustvarjajo kapital, nikakor ne smejo izvajati. "Ugotavljamo, da na ta način delujejo multinacionalke, ki tukaj delajo tisto, kar v svojih razvitih državah – ali v tako imenovanem prvem svetu – nikakor ni dovoljeno. Splošna praksa je, da po zaprtju dejavnost in umiku, ljudem in okolju pustijo za seboj škodo, na primer brezposelnost, opustela naselja, izčrpane naravne vire, izsekane gozdove, osiromašena polja in krajevno živinorejo, opuščene jame odprtih rudokopov, razkopane griče, onesnažene reke in kakšno družbeno dejavnost, ki je po njihovem odhodu ni mogoče več vzdrževati."[30]

17. apr. 2017

50. Namesto da bi reševali težave revežev in razmišljali, kako bi bil svet lahko drugačen, nekateri poudarjajo predvsem pomen zmanjševanja natalitete. Neredki so celo mednarodni pritiski na države v razvoju, kjer ekonomsko pomoč pogojujejo z določeno politiko "reproduktivnega zdravja". Vendar, »če je res, da neenakomerna porazdelitev prebivalstva in virov, ki so na voljo, ustvarja ovire za razvoj in za še vzdržno rabo okolja, tedaj je treba priznati, da se demografska rast povsem sklada s celostnim in solidarnim razvojem«.[28] Če za stanje krivimo demografsko rast namesto skrajnega in selektivnega potrošništva nekaterih, ne pristopamo k resničnim problemom, ampak se tako skuša opravičiti sedanji model delitve dobrin, pri katerem si manjšina jemlje pravico trošiti preko meja, nezavedajoč se dejstva, da planet niti odpadkov ne bi prenesel, če bi se tak model razširil na vse človeštvo. Poleg tega vemo, da zavržemo približno tretjino pridelane hrane, "če hrano vržeš stran, je enako, kakor da bi jo ukradel s siromakove mize«.[29] Vseeno je potrebno neenakomerni poseljenosti namenjati pozornost na državni in svetovni ravni, saj bi širitev porabništva privedlo do težav na regionalni ravni, predvsem v povezavi z onesnaževanjem narave, prometom, ravnanjem z odpadki, izgubo virov in kakovostjo življenja.

13. apr. 2017

49. Potrebno je opozoriti, da se na splošno premalo jasno zavedamo problemov, s katerimi se srečujejo ljudje, ki so iz družbe izključeni. Ti predstavljajo večino prebivalcev planeta, milijarde ljudi. Običajno so sicer omenjeni v političnih in gospodarskih razpravah, vendar se pogosto zdi, da so njihovi problemi nekakšen okrasek, skorajda obvezni privesek brez obveznosti rešitve. Neredko jih imajo le za nepomembno kolateralno izgubo. Pri izvedbenem delu namreč pogosto ostanejo povsem v ozadju. Razlog za tako obravnavo delno tiči v dejstvih, da mnogi strokovnjaki, oblikovalci javnega mnenja, mediji in centri moči, živijo daleč stran, v izoliranih urbanih območjih, v katerih imajo le malo neposrednega stika z njihovimi problemi. Življenje in razmišljanje bogatih izhajata iz udobja, ki ga omogoča visoka stopnja razvitosti in kakovost življenja, ki močno presega stopnjo večine svetovnega prebivalstva. Pomanjkliv fizični stik in nasprotja, ki nastajajo zaradi necelovite zasnove naših velemest, nas zapelje do pristranskih analiz in v zavest, v kateri je del resničnosti zamolčan. Neredko je takšna retorika vzporedna "zeleni" razpravi. Vendar si danes moramo priznati, da vsak resni ekološki pristop vedno postane tudi družbeni pristop. Zato se mora v razprave o okolju vključevati pravičnost, v kateri se krik zemlje sliši enako kot krik revnih.

10. apr. 2017

48. Okolje človeka in naravno okolje se slabšata vzporedno, zato se proti zmanjševanju kakovosti narave ne moremo ustrezno zoperstaviti, če se sočasno ne posvetimo vzrokom, ki so povezani s propadanjem človeka in človeške družbe. A dejstvo je, da slabšanje stanja okolja in družbe najhuje prizadene najbolj ranljive prebivalce planeta: "Vsakodnevna izkušnja in znanstvene raziskave kažejo, da posledice večine negativnih vplivov na okolje najhuje prizadenejo najrevnejše." [27] Na primer, masovno izčrpavanje ribjih zalog prizadene predvsem tiste, ki živijo od malega ribolova in nimajo alternativnega vira preživljanja. Onesnaževanje vode prizadene najrevnejše, ki si ne morejo kupovati ustekleničene vode. Višanje morske gladine ogroža obubožane priobalne prebivalce, ki nimajo možnosti za preselitev. Vpliv sedanjega neravnotežja se kaže tudi v zgodnji smrtnosti mnogih revnih, v nesporazumih, ki jih povzroča pomanjkanje virov, in številnih drugih težavah, o katerih se na globalni ravni običajno redko razpravlja. [27]

6. apr. 2017

47. Ob vsem tem narašča še dinamika javnih medijev in digitalnega sveta, ki ne spodbuja človeških vrlin kot so modro življenje, globoko razmišljanje in velikodušna ljubezen. V zmedi prevelike količine informacij bi bile celo ideje velikih mislecev človeštva v nevarnosti, da se zadušijo. Zato se moramo truditi, da sredstva javnega obveščanja najglobljemu bogastvu civilizacij ne bodo grožnja, ampak da bodo postala vir novega kulturnega razvoja. Prave modrosti, ki je sad notranje refleksije, dialoga in plemenitega medčloveškega sobivanja, ni mogoče pridobiti s kopičenjem podatkov. Kopičenje nas prej zapelje v prenasičenost in zmedo, ki je neke vrste umska onesnaženost. Žive stike s drugimi, vključno z izzivi, ki jih ti prinašajo, tako nadomeščamo z digitalno komunikacijo. Ob njej se pojavlja nova vrsta čustev, pri katerih več pozornosti kot ljudem ali naravi namenjamo napravam in zaslonom, saj nam ti omogočajo brezosebno izbiro ali zavračanje stikov. Mediji nam danes res omogočajo enostavno komunikacijo ter izmenjavo mnenj in občutkov. Vendar pa nam včasih tudi preprečujejo neposreden stik z bolečino, strahom ali veseljem sočloveka v njegovi celoviti osebni izkušnji. Ob tem smo upravičeno zaskrbljeni, saj se ob obilju možnosti medijskih storitev v medsebojnih odnosih bolestno poglablja nezadovoljstvo in uničujoča osamljenost.

3. apr. 2017

46. Družbeni pojavi, ki nastajajo zaradi globalnih sprememb, so tudi vplivi tehnoloških inovacij na zaposlitve, socialna izključenost, neenaka dostopnost do energije in drugih javnih uslug, družbena razslojenost, porast nasilja in naraščanje novih oblik družbenih pritiskov, trgovina z mamili in naraščajoča poraba mamil med mladimi ter osebna zgubljenost. Vsi ti znaki kažejo, da rast zadnjih dveh stoletij ni vedno vodila v celosten napredek in izboljšanje kakovosti življenja. Nekateri od teh pojavov so hkrati odraz dejanskega propada skupnosti, v kateri se na skrit način lomijo družbene vezi.