31. mar. 2017

45. Zaradi privatizacije je ponekod v mestih in na podeželju onemogočen ali omejen dostop do naravnih lepot. Podobno so v nekaterih krajih nastale tako imenovane "eko" soseske, v katere imajo možnost dostopa le izbrani. Prostor je urejen tako, da vanj ne vdirajo motnje, ki bi vplivale na umetno ustvarjen mir. Neredko tudi vidimo lepa, "varna" in skrbno urejena zelena naselja, od katerih se močno razlikujejo nekoliko bolj skriti in obrobni predeli, kjer živijo ljudje, ki jih je družba izločila.

29. mar. 2017

44. Danes se na primer srečujemo s nesorazmernim in nenadzorovanim širjenjem velemest, ki z zdravstvenega vidika postajajo neprimerna za življenje, ne le zaradi nevarnih strupenih izpustov, ampak tudi kot posledica mestnega kaosa, prometnih težav ter svetlobnega in zvočnega onesnaževanja. Številna mesta so postala velike neučinkovite strukture, ki nadpovprečno trošijo vodo in energijo. Celo nekatere nedavno zgrajene soseske so prenatrpane, neurejene, in s premalo zelenih površin. Pravo življenje prebivalcev tega planeta ni bivanje sredi betona, asfalta, stekla in kovine, ampak telesni stik z naravo.

27. mar. 2017

43. Človek je v svojem dostojanstvu, ki mu je podarjeno, tudi bitje tega sveta. Zato ima pravico živeti in biti srečen. Neupravičeno bi torej bilo, da ne bi – tudi zaradi vpliva na življenje ljudi – obravnavali posledic propadanja okolja, sedanjih razvojnih modelov in kulture odmetavanja.

24. mar. 2017

42. Večji pomen bo treba dati raziskavam, ki imajo za cilj celovito razumevanje delovanja ekosistemov, hkrati pa analitsko ugotavljajo različne spremenljivke, ki so povezane z velikimi spremembami v okolju. Ker smo vsa bitja medsebojno povezana in soodvisna, je treba vsako obravnavati z spoštovanjem in občudovanjem. Na vsakem kraju je treba odgovorno skrbeti za to skupno družino: treba je pripraviti podroben seznam vrst, ki v njej živijo. Na tej osnovi bo mogoče razviti programe in strategije za varstvo, pri čemer je treba posebno pozornost posvetiti vrstam, ki so že na poti izumiranja.

23. mar. 2017

41. Za tropska in subtropska morja so značilni koralni grebeni. Ker na njih živi več kot milijon različnih vrst organizmov – med drugimi ribe, raki, mehkužci, spužve in alge – jih lahko primerjamo z obsežnimi tropskimi gozdovi na kopnem. Mnogo koralnih grebenov danes ne raste več ali pa propadajo: »Kdo je spremenil čudoviti morski svet v podvodna pokopališča, oropana življenja in barv?« [25] Ta pojav je v veliki meri posledica odplak, ki v morje pridejo zaradi izsekavanja gozdov, monokulturnega poljedelstva, industrije in uničujočih načinov ribolova – zlasti če ribiči uporabljajo cianid in dinamit. Vsa ta dejstva nam kažejo, da ima lahko vsak poseg v naravo posledice, ki niso takoj očitne, in da človek v nekaterih primerih izkorišča naravne vire na račun njenega propadanja, ki se na koncu odraža na dnu oceanov.

21. mar. 2017

40. Največji delež voda na planetu predstavljajo oceani, v katerih tudi živi največji delež raznolikih živih bitij. Med njimi je mnogo še povsem nepoznanih in na različne načine ogroženih. Življenje v rekah, jezerih, morjih in oceanih, ki prehranjujejo velik del človeštva, je prizadeto zaradi nenadzorovanega ribolova, kar močno zmanjšuje številčnost nekaterih vrst. Mnogi ribiči na primer še kar vztrajajo pri selektivnem načinu ribolova, pri katerem velik del ulova zavržejo. Posebno so ogroženi spregledani morski organizmi, na primer nekatere vrste planktona, ki so zelo pomemben člen v morskih prehranjevalnih verigah in od katerih so končno odvisne vrste, ki jih ljudje uporabljamo za prehrano.

19. mar. 2017

39. Proces nadomeščanja naravnih gozdov z drevesnimi plantažami, v glavnem z monokulturami, navadno ni deležno ustrezne predhodne analize. Dejansko lahko posaditev novih in neprilagojenih vrst povzroči resno spremembo biotske raznovrstnosti. Podobno se v mokriščih, ki jih spremenijo v kmetijske površine, spremeni prvotna raznolikost življenja. Ob izlivih večjih rek in obmorskih lagunah skrb zbuja ogroženost ekosistemov mangrova močvirij.

17. mar. 2017

38. Spomnimo se na pljuča našega planeta in bogastva biotske raznovrstnosti, na primer na Amazonijo in porečje Konga, na podzemne vode in ledenike. Vemo, da imajo vsi ti kraji za planet in za prihodnost človeštva zelo velik pomen. Biotska raznovrstnost v ekosistemih tropskih gozdov je zelo zapletena. Skoraj nemogoče jo je popolnoma spoznati. in če te gozdove požgejo ali izsekejo do tal zaradi potreb povečane proizvodnje, v nekaj letih izginejo številne vrste, območja pa se pogosto spremenijo v suho pustinjo. Ob razpravi o teh krajih je vsekakor potrebna zdrava uravnovešenost, vendar ni mogoče zanikati velikih mednarodnih gospodarskih interesov, ki lahko pod pretvezo zaščite narave, ogroža suverenost tamkajšnjih držav. Dejansko obstajajo »predlogi internacionalizacije Amazonije, ki pa služijo zgolj gospodarskim interesom mednarodnih korporacij«.[24] Zato so hvalevredna prizadevanja mednarodnih organizacij in ustanov civilne družbe, ki ljudi ozaveščajo in s pomočjo upravičene kritike vplivajo na vlade, da bi te v svojih državah izpolnjevale svojo neprenosljivo dolžnost ohranjanja okolja in naravnih virov, in ne bi popuščale skritim lokalnim ali mednarodnim koristim.

15. mar. 2017

36. Skrb za ekosisteme zahteva dolgoročno obravnavo. Nihče, ki ga zanima le hiter in lahek gospodarski dobiček, se ne zavzema za njihovo varovanje. Vendar je škoda, ki jo povzroča sebična malomarnost, veliko večja od gospodarske koristi, ki jo morda s tem pridobimo. Ko gre za izgubo ali resno ogrožanje vrst, govorimo o vrednotah, ki presegajo vsakršno ceno. Če mislimo, da lahko na račun sedanjih in prihodnjih rodov, ki bodo plačale visok račun za uničeno okolje, pridobimo velike koristi, smo dejansko tihi podporniki strašne nepravičnosti.

14. mar. 2017

35. S presojami vplivov na okolje navadno analiziramo vplive na tla, vodo in zrak. Neredko pa pri tem zanemarimo poglobljene študije sprejemljivosti za biotsko raznovrstnost – kot bi izguba populacij živali ali rastlin ne bila pomembna. Široki koridorji avtocest, plantaže, raznovrstne ograde, jezovi akumulacijskih jezer in druge obsežne zgradbe zasedajo nekdanje naravne življenjske prostore. Včasih te habitate tako razkosajo, da živalim onemogočajo svobodno gibanje in naravno preseljevanje, kar lahko za nekatere vrste pomeni izumrtje. Seveda obstajajo alternative, na primer ustvarjanje bioloških koridorjev, ki delno olajšajo posledice. A tako pozornost zasledimo le v redkih državah. Pri komercialnem izkoriščanju nekaterih vrst se bolj redko posvečamo njihovi naravni rasti in razmnoževanju, s čimer bi se izognili prevelikemu zmanjšanju in posledično neravnovesju ekosistema.

10. mar. 2017

34. Verjetno nas vznemiri izumrtje sesalcev ali ptičev, ker gre za bolj opazne vrste. Vendar so v ekosistemih za dobro delovanje potrebne tudi glive, alge, črvi, žuželke, plazilci in nešteto vrst mikroorganizmov. Nekatere redke vrste, ki jih običajno niti ne opazimo, igrajo pri vzdrževanju ravnovesja v ekosistemu ključno vlogo. Človek je sicer dolžan ukrepati, če ga ogroža neživa narava. Vendar je danes število posredovanj v zapleteno stvarnost narave vse pogostejša. Nenehne katastrofe, ki jih povzroča človek, sprožajo potrebo po vedno novih ukrepih. Tako postaja človeško delovanje vsemogočno, vključuje pa vse več tveganj, ki jih intervencije potegnejo za sabo. Ustvarja se začaran krog, v katerem človekovo posredovanje, ki naj bi prispevalo k rešitvi problema, položaj pogosto le še poslabša. Številne populacije ptic in žuželk, ki izumirajo zaradi tehnološko izdelanih agrokemičnih pripravkov, so koristne za poljedelstvo. Njihovo izginjanje bo potrebno nadomestiti z drugo tehnologijo, ki pa bo verjetno prinesla nove škodljive učinke. Napori znanstvenikov in tehnologov, ki skušajo reševati probleme, ki jih ustvarja človek, so vsekakor vredni pohvale in celo občudovanja. A zdi se, da človekovi posegi – pogosto v službi dobička in potrošništva – dejansko veliko prispevajo k siromašenju zemlje, na kateri živimo. Ta postaja revnejša in grša. Kljub tehnološkemu napredku in neomejenim možnostim potrošnje, je zemlja vse bolj opustošena in siva. Očitno se slepimo, da lahko neponovljivo in nenadomestljivo lepoto zamenjamo z drugo, ki jo bomo ustvarili sami.

8. mar. 2017

33. Vendar ni zadosti, da v različnih vrstah vidimo le morebitna sredstva, ki jih je možno izkoriščati, pozabljamo pa, da imajo tudi svojo lastno vrednost. Vsako leto izgine na tisoče rastlinskih in živalskih vrst, ki jih ne bomo nikoli poznali, in jih naši otroci ne bodo mogli videti, ker so za vedno izgubljene. Večino izumiranja povzročijo človeške dejavnosti. Na tisoče vrst prav zaradi nas ne bo moglo slaviti Boga s svojim obstojem, niti nam izraziti sporočila svojega namena. Za taka dejanja nimamo pravice.

6. mar. 2017

32. Zemeljski viri postajajo vse bolj osiromašeni zaradi ekonomije, trgovine in proizvodnje, ki se z njimi hočejo na hitro okoristiti. Krčenje gozdov pomeni hkrati manjšanje števila vrst, ki bi se lahko v prihodnosti izkazale za izjemno pomembne vire ne le za prehrano, ampak tudi za zdravila in drugo koristno rabo. Mnnoge vrste so nosilke genov, ki bi lahko postali ključni viri pri reševanju potreb človeštva ali okoljskih preblemov.

3. mar. 2017

31. Večje pomanjkanje vode bo povzročilo dviganje cen hrane in vseh izdelkov, ki so odvisni od njene uporabe. Posamezne raziskave že desetletja svarijo pred nevarnostjo pomanjkanja vode, ki se bo pojavilo, če ne bomo ukrepali. Okoljske posledice bi namreč lahko prizadele milijarde ljudi. Hkrati obstaja nevarnost, da se  v tem stoletju nesoglasja glede nadzora nad pitno vodo med velikimi svetovnimi podjetji sprevrže v enega glavnih razlogov za širše konflikte. [23]

1. mar. 2017

30. Kakovost razpoložljive vode se nenehno znižuje. Hkrati so ponekod opazne težnje zasebnikov, da bi si kljub občutljivosti zalog te dobrine prilastili in jih podvrgli zakonitostim tržnih procesov. Ker je od vode odvisno preživetje človeka in pogoj za uveljavljanje drugih človekovih pravic, je dostop do pitne in varne vode dejansko bistvena, temeljna in univerzalna pravica. Ta svet ima do ubogih težak družbeni dolg. Ker nimajo dostopa do pitne vode, jim je kratena pravica do življenja, kar pomeni tudi zanikanje človeškega neodtujljivega dostojanstva. Ta dolg bi lahko revnim delno poravnali z večjim gospodarskim vlaganjem v preskrbo s  čisto vodo in primernim odvajanjem ali čiščenjem odpadnih voda. Kljub vsemu ugotavljamo, da ne le v razvitih državah, ampak tudi v tistih državah v razvoju, ki so bogate z vodnimi viri, voda postaja vse bolj onesnažena. Ker se ljudje očitno ne zavedajo resnosti svojega obnašanja in velike neenakosti, segajo problemi vode delno tudi na področja vzgoje in kulture.