17. jan. 2017

11. Sveti Frančišek nas prepriča, da je za celostno ekologijo potrebna odprtost do področij, ki presegajo govorico matematike ali biologije, to je odprtost za osrednje vprašanje, kaj je bistvo človeka. Podobno kot v zaljubljenosti, je svetega Frančiška opazovanje sonca, lune ali drobnih živali privedlo v hvalnico vsem ustvarjenim rečem. Vse stvarstvo je povezoval v občestvo, pridigal celo cvetlicam in jih vabil, naj "hvalijo in ljubijo Boga, kakor da bi bila razumna bitja". [19] Njegov odnos do sveta je presegal razumsko spoznanje in ekonomsko preračunavanje. Vsako stvar je dojemal kot sestro, s katero sta v naklonjenosti povezana. Čutil je klic, da skrbi za vse kar biva. Njegov učenec sv. Bonaventura piše, da se je Frančišek "v prepričanju o skupnem izvoru vseh stvari, počutil napolnjenega z velikim spoštovanjem, in je zato tudi najmanjše dele stvarstva imenoval za brate in sestre". [20] Pri takem odnosu do sveta, ki je osnova za odločitve in ravnanje, ne gre za naivni romanticizem. Če se namreč naravi in okolju ne odpiramo tudi z občudovanjem in spoštovanjem, in če s svetom ne govorimo tudi v jeziku bratstva in lepote, se naš odnos spremeni v odnos oblastnika, potrošnika in izkoriščevalca naravnih dobrin, ki ne obvada več svojih kratkovidnih želja. Ali drugače, če se z vsem kar biva čutimo globoko povezane, bosta treznost in skrbnost vzniknili sami od sebe. Za sv. Frančiška uboštvo in skromnost nista bili zgolj navidezna vzdržnost, ampak korenita odpoved mišljenju, da so stvari preprosto le predmeti uporabe in izrabe.

Ni komentarjev:

Objavite komentar