31. jan. 2017

18. Vse hitrejše spremembe v družbi in na planetu so povezane s stopnjevanjem življenjske in delovene hitrosti. S tujko bi rekli, da se vse "rapidno" spreminja.
Čeprav so spremembe način delovanja zapletenih sistemov, je danes hitrost, ki se kaže pri človekovih dejavnostih, vse bolj v neskladju s počasnostjo procesov naravnega razvoja. Poleg tega cilji hitrih in neprestanih sprememb niso vedno usmerjeni v skupno dobro ali vzdržnemu in celostnemu človeškemu razvoju. Do določene mere so spremembe zaželjene. Vendar je zaskrbljujoče, kadar za velik del človeštva predstavljajo poslabšanje kakovosti življenja.






29. jan. 2017

17. Včasih se teološke in filozofske refleksije o stanju človeštva zdijo nestvarne in dolgočasne. To velja še posebej takrat, kadar niso utemeljene z aktualnimi razmerami in podobnih iz zgodovine še ne poznamo. Preden nadaljujemo z razmišljanjem, kako lahko vera prispeva sveže pobude in izzive v naš sedanji svet, bom na kratko predstavil, kaj se v našem skupnem domu dogaja.

26. jan. 2017

16. Čeprav je v vsakem poglavju snov obravnavana na svoj način, hkrati na novo osvetli tudi pomembnejša vprašanja iz prejšnjih, zlasti osrednje teme, ki jih okrožnica obravnava. Te pa so: neposredna globoka povezanost med ubogimi in ranljivostjo planeta; prepričanje, da je vse v svetu medsebojno povezano; kritika novih paradigm in oblik moči, ki izhajajo iz tehnologije; poziv k iskanju drugačnega razumevanja ekonomije in razvoja; lastna vrednost vsakega bitja; človeški smisel ekologije; nujnost iskrenegaa in poštenefa dogovarjanja; resna odgovornost mednarodne in lokalne politike; kultura odmetavanja in predlog novega življenjskega sloga. Te teme in vprašanja ne bodo nikoli izčrpana ali dokončno rešena, ampak se bodo znova in znova pojavljala in krepila.

24. jan. 2017

15. Pričakujem, da bo ta okrožnica, ki jo vključujem v družbeni nauk Cerkve, prispevala k ozaveščanju o nujnosti izzivov, ki nas zadevajo. Začel bom s kratkim pregledom različnih pogledov na sedanjo ekološko krizo. Povzetki rezultatov najboljših dostopnih izsledkov sedanjih znanstvenih raziskav nam bodo neposredna podlaga, za etični in duhovni razmislek, ki bo sledil. Nadaljeval bom z nekaterimi principi, ki izhajajo iz skupnega judo krščanskega izročila. S tem želim pokazati na našo povezanost v prizadevanjih za okolje. Nadalje bom skušal odkriti korenine sedanjih razmer, vendar ne le s prikazom posledic, ampak predvsem z iskanjem najglobljih vzrokov. S pomočjo te analize se bomo približali ekologiji, ki bo večplastno povezala človekovo edinstveno vlogo v tem svetu in njegov odnos do stvarnosti, ki ga obdaja. V luči teh zaključlov bom nadaljeval z nekaterimi konkretnimi usmeritvami za dialog in delovanje, ki naj bi zadevale vsakogar izmed nas in vplivale na mednarodno politiko. Ker se zavedam, da nobena sprememba ni možna brez motivacije in vzgoje, bom na koncu pokazal nekaj smernic za človekov razvoj, ki izhajajo iz navdihov in zakladov krščanske duhovne izkušnje.

23. jan. 2017

14. Vztrajam v pozivu k novim pogovorom o skrbi za prihodnost planeta. Ker okoljske težave, s katerimi se soočamo, in imajo vzroke v človekovih dejanjih, zadevajo nas vse, moramo v dialog reševanja prav tako vsi vključeni. Ekološka gibanja imajo po svetu že dolgoletno prakso. Za ozaveščanje so spodbudila ustanavljanje številnih civilnih organizacij. Žal številni poskusi iskanja rešitev za okoljsko krizo neredko razočarajo. Pogosto razlog ni le v nasprotovanju vplivnih, ampak tudi v splošni brezbrižnosti. Ovire pri reševanju se kažejo tudi med vernimi: od preziranja dejanskih težav do ravnodušnosti, od malomarne vdanosti v usodo do slepega zaupanja v tehnološke rešitve. Potrebujemo novo univerzalno solidarnost. Južnoafriški škofje so zapisali, da "za povrnitev škode, ki jo je človek povzročil Božjemu stvarstvu, bo potrebno vključiti talenti vsakega človeka". [22] Vsak od nas lahko kot Božje orodje skrbi za stvarstvo v skladu s svojo kulturo in razmerami, po svojih izkušnjah in talentih.

20. jan. 2017

13. Poziv k nujnemu varovanju našega skupnega domovanja je klic po združitvi vse človeške družine v iskanje vzdržnega in celostnega razvoja, saj vemo, da je razmere možni spremeniti. Stvarnik nas ne bo zapustil, v svojem načrtu ljubezni ni obupal in ni mu žal, da nas je ustvaril. Ljudje smo naš skupni dom še vedno sposobni graditi skupaj. Zato bi rad najprej izrazil hvaležnost in podporo vsem, ki ste že doslej na različne načine sodelovali privarovanju našega skupnega domovanja. Posebno zahvalo naj izrečem vsem, ki se za ustrezne rešitve tragičnih posledic okoljske degradacije na življenje trudijo na predelih, kjer prebivajo najbolj revni. Mladi od nas hočejo spremembe. Sprašujejo se, kako je mogoče govoriti, da gradiš svetlo prihodnost, ne da bi pri tem pomislil na okoljsko krizo in trpljenje ljudi na robu družbe.

18. jan. 2017

12. Sv. Frančišek nas v zvestobi Božji besedi vabi, naj naravo spoznavamo kot čudovito knjigo, po kateri nam Bog govori o svoji neskončni lepoti in dobroti: "Zakaj iz velikosti in lepote ustvarjenih reči moremo s primerjanjem motriti njihovega Stvarnika" (Mdr 13,5). "Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost" (Rim 1,20). Na osnovi teh misli je sv. Frančišek svoje brate naprosil, naj del zemlje na samostanskem vrtu vedno ostane neobdelan, da bo na njem rastlo divje rastlinje, ki bi ga lahko vsi občudovali in tako svoje misli dvigali k Bogu, stvarniku take lepote. [21] Svet je mnogo več kot le reševanje problemov. Je radostna skrivnost, ki se ji predajamo v veseli hvaležnosti.

17. jan. 2017

11. Sveti Frančišek nas prepriča, da je za celostno ekologijo potrebna odprtost do področij, ki presegajo govorico matematike ali biologije, to je odprtost za osrednje vprašanje, kaj je bistvo človeka. Podobno kot v zaljubljenosti, je svetega Frančiška opazovanje sonca, lune ali drobnih živali privedlo v hvalnico vsem ustvarjenim rečem. Vse stvarstvo je povezoval v občestvo, pridigal celo cvetlicam in jih vabil, naj "hvalijo in ljubijo Boga, kakor da bi bila razumna bitja". [19] Njegov odnos do sveta je presegal razumsko spoznanje in ekonomsko preračunavanje. Vsako stvar je dojemal kot sestro, s katero sta v naklonjenosti povezana. Čutil je klic, da skrbi za vse kar biva. Njegov učenec sv. Bonaventura piše, da se je Frančišek "v prepričanju o skupnem izvoru vseh stvari, počutil napolnjenega z velikim spoštovanjem, in je zato tudi najmanjše dele stvarstva imenoval za brate in sestre". [20] Pri takem odnosu do sveta, ki je osnova za odločitve in ravnanje, ne gre za naivni romanticizem. Če se namreč naravi in okolju ne odpiramo tudi z občudovanjem in spoštovanjem, in če s svetom ne govorimo tudi v jeziku bratstva in lepote, se naš odnos spremeni v odnos oblastnika, potrošnika in izkoriščevalca naravnih dobrin, ki ne obvada več svojih kratkovidnih želja. Ali drugače, če se z vsem kar biva čutimo globoko povezane, bosta treznost in skrbnost vzniknili sami od sebe. Za sv. Frančiška uboštvo in skromnost nista bili zgolj navidezna vzdržnost, ampak korenita odpoved mišljenju, da so stvari preprosto le predmeti uporabe in izrabe.

16. jan. 2017

10. Okrožnice ne morem nadaljevati brez omembe privlačne in lepe podobe mojega vzornika. Ob izvolitvi za rimskega škofa sem si njegovo ime izbral kot vodilo in navdih. Verjamem, da je sveti Frančišek odličen zgled skrbnika slabotnih ter pristnega in veselega življenja celovite ekologije. Kot svetnik je zavetnik vseh, ki preučujejo naravo in delajo na področjih ekologije. Zelo je priljubljen pri nekristjanih. Posebej je cenil božje stvarstvo, reveže in zapuščene. Ljubil je in bil globoko ljubljen zaradi svoje radosti, velikodušnosti in široko odprtega srca. Kot mistik in romar je živel v preprosti in čudoviti harmoniji z Bogom, bližnjimi, naravo in s samim seboj. Kaže nam, kako so neločljivo povezane skrb za naravo, pravičnost za reveže, dolžnosti do družbe in notranji mir.

13. jan. 2017

9. Bartolomej neprestano opozarja na etične in duhovne korenine okoljskih težav. Iz njih ne izhaja le zahteva po iskanju tehnoloških rešitev, ampak je nujna predvsem notranja sprememba. V nasprotnem primeru se bomo stalno spopadali le s simptomi. Predlaga nam, naj potrošništvo zamenjamo z dopovedjo, pohlep z velikodušnostjo, potrato z radodarnostjo. Vzdržnost naj predvsem "pomeni naučiti se deliti, in ne zgolj odpovedati se. Gre za enega od jezikov ljubezni, ki se postopoma premika od tega, kaj hočem jaz, k temu, kaj Božji svet potrebuje. Gre za osvabajanje od strahu, lakomnosti in odvisnosti." [17] Kristjani smo poleg tega poklicani, da "svet dojemamo kot zakrament občestva, kot način globalne delitve z Bogom in bližnjim. Po našem skromnem prepričanju se božje in človeško srečujeta v najmanjših podrobnostih brez šivov sestavljenega božjega stvarstva in v najmanjšem drobcu prahu našega planeta". [18]

12. jan. 2017

8. Patriarh Bartolomej govori predvsem o nuji, da se vsak kesa za svoja dejanja, ki uničujejo planet. Ker namreč "vsak od nas okolju povzroča drobne rane", smo vsi poklicani, da priznamo "svoj manjši ali večji vpliv na prispevek k razobličenju in uničevanju stvarstva". [14] Svoja močna in trdna stališča pogosto ponavlja ter nas spodbuja in vabi, naj priznamo grehe proti stvarstvu: "... ker ljudje uničujemo biotsko raznovrstnost božjega stvarstva; ker ljudje s prispevkom k podnebnim spremembam zmanjšujemo celovitost zemlje; ker ljudje nenadzorovano izsekavamo njene naravne gozdove in uničujemo njena mokrišča; ker ljudje onesnažujemo vodo, prst in zrak. Vse to so grehi." [15] Zato je "zločin proti naravi tudi zločin proti nam samim in greh proti Bogu". [16]

11. jan. 2017

7. V besedah predhodnih papežev so povzeta razmišljanja številnih znanstvenikov, filozofov, teologov in predstavnikov javnih ustanov, ki so glede teh vprašanj bogatili Cerkveno misel. Pri tem ne moremo zanemariti, da so poleg katoliške tudi druge krščanske Cerkve in občestva – in tudi druga verstva – globoko zaskrbljena in intenzivno razmišljajo o vprašanjih, ki nas notranje vznemirjajo. Tu bi rad na kratko opozoril prevsem na vzoren primer ekumenskega patriarha Bartolomeja, s katerim si deliva upanje v polno edinost Cerkve.

9. jan. 2017

6. Tudi moj predhodnik Benedikt XVI. je ponovil vabilo k "odpravljanju strukturnih razlogov neustreznega delovanja svetovnega gospodarstva in k spremembam vzorcev rasti, ki na sedanji način očitno ne morejo zagotavljati spoštovanja okolja." [10] Spomnil je, da sveta ne bi smeli presojati tako, da ločeno obravnavamo posamenze vidike, je je»knjiga narave ena in nedeljiva« ter obsega okolje, življenje, spolnost, družino, družbene odnose in druge vidike. Skratka, »degradacija narave je očitno tesno povezana s kulturo, ki oblikuje človeško sožitje«.[11] Papež Benedikt XVI. je pozval k priznanju, da je naravno okolje zelo prizadeto prav zaradi našega neodgovornega ravnanja. Tudi družbeno okolje je prizadeto. Razlog za oboje je v jedru isto zlo, in sicer prepričanost, da neizpodbitnih resnic, ki bi vodile naše življenje, ni, zato je človeška svoboda neomejena. Pozabili smo, da "človek ni samo svoboda, ki samega sebe ustvarjala. Človek ni sam svoj stvarnik, in čeprav ima duha in voljo, je hkrati tudi narava." [12] Z očetovsko skrbjo nas je Benedikt spodbudil, naj priznamo, da je stvarstvo prizadeto "kadar smo mi sami zadnja instanca, ko si vse prilaščamo in vse dobrine uporabljamo zgolj zase. Uničevanje stvarstva se začene takrat, ko nad seboj ne priznavamo nobene oblasti več, ampak vidimo le še sami sebe." [13]

6. jan. 2017

5. Tema je močno zaposlovala sv. Janeza Pavla II. V svoji prvi okrožnici je opozoril, da »človek razen priložnosti za hitro potrošništvo v naravnem okolju ne vidi nobenega drugega pomena". [4] Na osnovi te ugotovitve je pozval k celoviti ekološki spreobrnitvi. [5] Poudaril je , da si »premalo prizadevamo za ohranitev moralnega stanja prvinske humane ekologije«. [6] Uničevanje človekovega okolja ni resen problem le zato, ker je Bog zemljo zaupal človeku, pač pa tudi zato, ker je človeško življenje kot takšno dar, ki ga moramo varovati pred vsakršnim razvrednotenjem. Za ozdravljenje in uravnoteženje našega sveta bomo tako morali temeljito spremeniti »način življenja, vzorce pridelave in porabe ter utečene strukture moči, ki danes obvladujejo družbo. [7] Pravi človeški razvoj ima moralni značaj in temelji na celovitem spoštovanju človeka kot osebe, hkrati pa mora upoštevati naravni svet, in "naravo vsakega bitja in njegovo vzajemno povezanost v urejen sistem".[8] Zato se morajo človekove sposobnosti ob spreminjanju svarnega sveta prilagoditi prvotni Božji zamisli.

5. jan. 2017

4. Osem let po okrožnici Mir na zemlji iz leta 1971, je blaženi papež Pavel VI. ekološka vprašanja označil kot krizo, ki je »dramatična posledica« nenadzorovnih človovih dejanj: »Človeštvo z nepremišljenim izkoriščanjem narave tvega, da jo bo uničil in da bo sâmo postalo žrtev uničevanja.« [2] Svetovni organizaciji za prehrano pri Združenih narodih je govoril o možni nevarnosti »ekološke katastrofe, ki bi bila posledica eksplozije industrijske družbe«. Izpostavil je »nujno potrebo po koreniti spremembi ravnanja. "Če velikanski znanstveni napredek, osupljive tehnološke možnosti, in izredna gospodarska rast niso povezani s sočasnim pristnim družbenim in moralnim napredkom, se prej ali slej obrnejo proti človeku".

4. jan. 2017

3. Pred več kot petdesetimi leti je svetu grozila jedrska kriza. Sv. papež Janez XXIII. je takrat napisal okrožnico, v kateri se ni le zavzel proti vojni, ampak je svetu ponudil mirovni predlog. S svojim sporočilom Mir na zemlji (Pacem in terris) je k miru pozval ves »katoliški svet« in »vse ljudi dobre volje«. Danes, ko opažamo globalno slabšanje stanja okolja, želim nagovoriti vsakega človeka, ki živi na tem planetu. V apostolski spodbudi Veselje evangelija (Gaudium evangelii) sem pisal vsem članom Cerkve in jih spodbujal k misijonskim reformam, ki jih moramo izvesti. V tej okrožnici pa si z vsemi ljudmi želim stopiti v dialog o našem skupnem domu.

2. jan. 2017

2. Tej sestri je hudo zaradi zla, ki ga povzročamo z neodgovornim ravnanjem in zlorabo dobrin, s katerimi jo je Bog obdaril. Domišljali smo si, da smo njeni lastniki in vladarji in jo lahko neomejeno ropamo. Spremembe, ki jih opažamo v prsti, vodi zraku in drugih živih bitjih, so odsev nasilnosti človeškega srca, ki je ranjeno zaradi greha. Naša izčrpana, opustošena, zapuščena in izkoriščana zemlja zato »skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22). Pozabili smo, da smo tudi sami le prah zemlje (prim. 1 Mz 2,7). Naše telo je narejeno iz njenih prvin, njen zrak dihamo in njena voda nas poživlja in osvežuje.

1. jan. 2017

1. "Laudato si', mi Signore" – "Hvalim te, moj Gospod," je pel sveti Frančišek Asiški. Z besedami te čudovite hvalnice nas spominja, da nam je zemlja skupni dom, kakor sestra, s katero sobivamo, in kakor dobra mati, ki nas objema v svojem naročju. "Hvalimo te, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki kakor mama za nas skrbi, nas oskrbuje s svojmi sadovi, pisanimi rožami in zelenjem."

Laudato si'

Papež Frančišek Okrožnica LAUDATO SI' o skrbi za naš skupni dom.