5. maj 2017

59. Sočasno narašča tudi površna in ponarejena ekologija, v kateri se ohranja samozadovoljnost in brezskrbna neodgovornost. Kot je občajno v času globokih kriz, namesto odločitve za pogum, pogosto zapademo v skušnjavo, da so razmere preveč nejasne in zato za reševanje neugodne. Ob površnem opazovanju bomo morda videli zgolj najbolj očitne posledice onesnaževanja in propadanja, in se nam bo zdelo, da stanje ni tako resno, oziroma, da bo planet na tak način še dolgo časa lahko obstal. S takim izmikanjem pred odgovornostjo opravičujemo naš slog življenja, proizvodnje in potrošnje. Gre za značilno prilagajanje, po katerem človek ohranja vse samouničujoče razvade: dela se, kot da problemov ne vidi; poskuša se jim izogibati, odlaga pomembne odločitve in se obnaša, kot da se ne more nič zgoditi.

4. maj 2017

58. V nekaterih državah pri izboljšanju stanja okolja dosegajo pozitivne rezultate. Na primer očistijo reke, ki so jih desetletja onesnaževali, obnavljajo avtohtone gozdove, s pomočjo okoljskih projektov olepšajo pokrajino, gradijo skladno in okusno oblikovane zgradbe, napredujejo v pridobivanju čiste energije, in uvajajo izboljšave javnega prevoza. Njihovi dosežki secer ne rešujejo svetovnih problemov, kažejo pa na to, da je človek zmožen delati dobro. Ker je bil ustvarjen za ljubezen, se kljub mnogim omejitvam v njem še kar porajajo nagibi plemenitosti, nesebičnosti in prizadevnosti

3. maj 2017

57. Povsem lahko se zgodi, da bodo po izčrpanju nekaterih naravnih virov pod raznimi – na videz plemenitimi – pretvezami nastale razmere za nove vojne. Vojna naravim in kulturnim bogastvom vedno povzroča veliko škode, tveganje pa se še poveča, če se uporabi jedrsko in biološko orožje. "Kljub temu da mednarodni sporazumi prepovedujejo kemično, bakteriološko in biološko vojno, se po laboratorijih nadaljujejo raziskave za razvoj novih orožij, sposobnih spremeniti naravno ravnotežje." [34] Od politike zahtevamo bolj učinkovito preprečevanje in odpravljanje okoliščin, ki lahko privedejo do novih konfliktov. Žal jim za ustrezno načrtovanje manjka potrebna širina, zato jih pogosto obvladujejo finančni interesi. Kako to, da hoče nekdo ostati na oblasti in ohraniti spomin nase zaradi svojih nesposobnosti, namesto da bi bil glavni razlog spomina sposobnost uspešnega ukrepanja, ko je bilo to nujno potrebno?

1. maj 2017

56. Medtem gospodarsko močni dejavniki vztrajno opravičujejo sedanji globalni sistem, v katerem prevladujejo špekulacije in iskanje denarnih rent, in se ne menijo za okoliščine, še manj pa za posledice za človekovo dostojanstvo in naravo. Tu se jasno kaže tesna povezava med uničevanjem okolja, propadanjem etike in človeštva. Mnogi ljudje svojih nemoralnih dejanj ne bodo priznali, ker jim zmeda sedanjega sveta onemogoča poglabljanje v zavest, da je naš svet dejansko omejen in minljiv. Zato je danes "vse, kar je slabotno, tudi okolje, brez obrambe pred interesi pobožanstvenega trga, ki postanejo najvišje pravilo". [33]

28. apr. 2017

55. Kljub temu nekatere države vse bolj napredujejo pri razvijanju učinkovitega nadzora in boja proti korupciji. Tudi med ljudmi postopno narašča ekološka zavest, vendar to ne zadostuje za spremembo škodljivih navad potrošništva, ki se, namesto da bi jih omejevali, le še dodatno širijo. Naj kot primer navedem naraščajočo uporabo in vse večjo moč klimatskih naprav: v iskanju hitrega dobička, trg teh naprav povpraševanje stalno spodbuja. Zunanji opazovalec bi se obnašanju na tem svetu gotovo začudil, saj občasno daje vtis, da gre za samouničevanje.

26. apr. 2017

54. Izpostaviti moramo počasnost odzivov v mednarodni politiki. Srečanja o okolju na svetovni ravni so neuspešna zaradi podrejenosti politike tehnologiji in denarju. Parcialnega iskanja koristi je preveč, in ekonomski interes hitro nadvlada skupno dobro, ob tem pa je s pomočjo manipulacije podatkov poskrbljeno, da njegovi projekti ostanejo neprizadeti. V tem smislu Dokument iz Aparecide zahteva, naj "pri poseganju v naravne vire ne prevladajo interesi ekonomskih skupin, ki vire za življenje nerazumno uničujejo". [32] V taki povezavi med ekonomijo in tehnologijo je bistvu prezrto vse, kar ne prinaša takojšnje koristi. Največ, kar lahko ob tem pričakujemo, so lepo zveneče besede, redke človekoljubne dejavnosti in površinsko razkazovanje prijaznosti do okolja. Ob tem je vsak poskus različnih družbenih skupin, ki želijo stvari urediti, označen kot motnja, ki jo povzročajo zasanjani romantiki, ali kot ovira, ki jo je treba obiti.

24. apr. 2017

53. Sestra zemlja ob takšnih razmerah ječi skupaj z vsemi zapostavljenimi po svetu. Njihov krik zahteva od nas spremembo ravnanja. Naš skupni dom namreč ni bil doslej še nikoli tako zlorabljen in prizadet kot v zadnjih dveh stoletjih. Zato smo poklicani, da postanemo orodje v rokah Boga Očeta, in tako omogočimo, da bo naš planet postal tak, kakršen je bil ob stvarjenju načrtovan, in da bi uresničeval njegov načrt miru, lepote in polnosti. Pri uresničevanju pa se pojavlja problem, da za soočenje s to krizo še sploh nimamo potrebne kulture za pripravo navodil, po katerih bi se lahko ravnali oziroma po njih skušali ustrezno izpolnjevati potrebe sedanjih generacij a hkrati ne škodovati prihodnjim. Vendar bo pravne okvire, ki bodo za varstvo ekosistemov postavili jasne in nedotakljive meje, treba nujno vzpostaviti preden bo nastajajoča tehnoekonomska oblast poleg politike spodkopala tudi svobodo in pravičnost.

21. apr. 2017

52. V revnih državah se je zunanji finančni dolg preobrazil v nadzorni mehanizem. Pri ekološkem dolgu pa se to ni zgodilo. Države v razvoju, v katerih se nahajajo najpomembnejši biosferni viri, na račun svoje lastne sedanjosti in prihodnosti še vedno oskrbujejo razvoj najbogatejših. Čeprav je zemlja na revnem Jugu rodovitna in večinoma neonesnažena, perverzna struktura trgovinskih odnosov in lastništva revnim domačinom zavira ureditev lastnine dobrin in virov, ki so nujni za življenje. Razvite države morajo zato nujno prispevati k odpravi tega dolga tako, da korenito zmanjšajo potrošnjo energije iz neobnovljivih virov, in v državah, ki to najbolj potrebujejo, s sredstvi podprejo razvoj politike in programov vzdržnega razvoja. Najbolj revna območja in države nimajo zadostnih sposobnosti za uvajanjenovih modelov zmanjševanja okoljskih vplivov, ker jim manjka znanja za razvoj potrebnih procesov in sredstev za pokrivanje stroškov. Neprestano je treba opozarjati, da bogate dežele nosijo drugačno odgovornost za posledice podnebnih sprememb kot revne, in, kot so navedli škofje Združenih držav Amerike, je v razpravi, "v kateri pogosto prevladujejo interesi najmočnejših, treba večjo pozornost nameniti potrebam revnih, slabotnih in ranljivih".[31] Povečati je treba zavest, da smo vsi člani ene same človeške družine. Politične meje in družbene razlike niso razlogi, za katere bi se smeli skrivati. Enako tudi za globalizacijo brezbrižnosti v tem svetu ni prostora.

19. apr. 2017

51. Neenakost nima vpliva le na posameznike, ampak tudi na cele države. Zato je treba obravnavati tudi etiko mednarodnih odnosov, še posebej odnos med globalnim Severom in Jugom, med katerima obstaja "ekološki dolg", povezan z ekonomskim neravnovesjem. Ta ima vpliv na naravo in se kaže v nesorazmerni rabi naravnih virov, ki so jih v preteklosti izkoriščale nekatere države. Izvoz surovin za potrebe trga industrijsko razvitega Severa je povzročal škodo na lokalni ravni, na primer onesnaženje z živim srebrom ob rudnikih zlata, ali prisotnost žveplovega dioksida na območjih rudnikov bakra. Vse bolj se kaže, da je na ravni celotnega planeta treba nujno ovrednotiti izpuste plinastih onesnaževalcev, ki so se v ozračju akumulirali dve stoletji in povzročili stanje, ki danes vpliva na vse države po svetu. Zaradi segrevanja, ki ga s preveliko potrošnjo povzročajo nekatere bogate države, se posledice kažejo v najrevnejših območjih sveta, posebno v Afriki, kjer z višjo temperaturo povezana suša povzroča težave vzdrževanja poljedelskih kultur. Razvite države povzročajo dodatno škodo državam tretjega sveta z izvozom strupenih trdnih in tekočih odpadkov ter izvozom dejavnosti, ki jih podjetja v državah, v katerih ustvarjajo kapital, nikakor ne smejo izvajati. "Ugotavljamo, da na ta način delujejo multinacionalke, ki tukaj delajo tisto, kar v svojih razvitih državah – ali v tako imenovanem prvem svetu – nikakor ni dovoljeno. Splošna praksa je, da po zaprtju dejavnost in umiku, ljudem in okolju pustijo za seboj škodo, na primer brezposelnost, opustela naselja, izčrpane naravne vire, izsekane gozdove, osiromašena polja in krajevno živinorejo, opuščene jame odprtih rudokopov, razkopane griče, onesnažene reke in kakšno družbeno dejavnost, ki je po njihovem odhodu ni mogoče več vzdrževati."[30]

17. apr. 2017

50. Namesto da bi reševali težave revežev in razmišljali, kako bi bil svet lahko drugačen, nekateri poudarjajo predvsem pomen zmanjševanja natalitete. Neredki so celo mednarodni pritiski na države v razvoju, kjer ekonomsko pomoč pogojujejo z določeno politiko "reproduktivnega zdravja". Vendar, »če je res, da neenakomerna porazdelitev prebivalstva in virov, ki so na voljo, ustvarja ovire za razvoj in za še vzdržno rabo okolja, tedaj je treba priznati, da se demografska rast povsem sklada s celostnim in solidarnim razvojem«.[28] Če za stanje krivimo demografsko rast namesto skrajnega in selektivnega potrošništva nekaterih, ne pristopamo k resničnim problemom, ampak se tako skuša opravičiti sedanji model delitve dobrin, pri katerem si manjšina jemlje pravico trošiti preko meja, nezavedajoč se dejstva, da planet niti odpadkov ne bi prenesel, če bi se tak model razširil na vse človeštvo. Poleg tega vemo, da zavržemo približno tretjino pridelane hrane, "če hrano vržeš stran, je enako, kakor da bi jo ukradel s siromakove mize«.[29] Vseeno je potrebno neenakomerni poseljenosti namenjati pozornost na državni in svetovni ravni, saj bi širitev porabništva privedlo do težav na regionalni ravni, predvsem v povezavi z onesnaževanjem narave, prometom, ravnanjem z odpadki, izgubo virov in kakovostjo življenja.

13. apr. 2017

49. Potrebno je opozoriti, da se na splošno premalo jasno zavedamo problemov, s katerimi se srečujejo ljudje, ki so iz družbe izključeni. Ti predstavljajo večino prebivalcev planeta, milijarde ljudi. Običajno so sicer omenjeni v političnih in gospodarskih razpravah, vendar se pogosto zdi, da so njihovi problemi nekakšen okrasek, skorajda obvezni privesek brez obveznosti rešitve. Neredko jih imajo le za nepomembno kolateralno izgubo. Pri izvedbenem delu namreč pogosto ostanejo povsem v ozadju. Razlog za tako obravnavo delno tiči v dejstvih, da mnogi strokovnjaki, oblikovalci javnega mnenja, mediji in centri moči, živijo daleč stran, v izoliranih urbanih območjih, v katerih imajo le malo neposrednega stika z njihovimi problemi. Življenje in razmišljanje bogatih izhajata iz udobja, ki ga omogoča visoka stopnja razvitosti in kakovost življenja, ki močno presega stopnjo večine svetovnega prebivalstva. Pomanjkliv fizični stik in nasprotja, ki nastajajo zaradi necelovite zasnove naših velemest, nas zapelje do pristranskih analiz in v zavest, v kateri je del resničnosti zamolčan. Neredko je takšna retorika vzporedna "zeleni" razpravi. Vendar si danes moramo priznati, da vsak resni ekološki pristop vedno postane tudi družbeni pristop. Zato se mora v razprave o okolju vključevati pravičnost, v kateri se krik zemlje sliši enako kot krik revnih.

10. apr. 2017

48. Okolje človeka in naravno okolje se slabšata vzporedno, zato se proti zmanjševanju kakovosti narave ne moremo ustrezno zoperstaviti, če se sočasno ne posvetimo vzrokom, ki so povezani s propadanjem človeka in človeške družbe. A dejstvo je, da slabšanje stanja okolja in družbe najhuje prizadene najbolj ranljive prebivalce planeta: "Vsakodnevna izkušnja in znanstvene raziskave kažejo, da posledice večine negativnih vplivov na okolje najhuje prizadenejo najrevnejše." [27] Na primer, masovno izčrpavanje ribjih zalog prizadene predvsem tiste, ki živijo od malega ribolova in nimajo alternativnega vira preživljanja. Onesnaževanje vode prizadene najrevnejše, ki si ne morejo kupovati ustekleničene vode. Višanje morske gladine ogroža obubožane priobalne prebivalce, ki nimajo možnosti za preselitev. Vpliv sedanjega neravnotežja se kaže tudi v zgodnji smrtnosti mnogih revnih, v nesporazumih, ki jih povzroča pomanjkanje virov, in številnih drugih težavah, o katerih se na globalni ravni običajno redko razpravlja. [27]

6. apr. 2017

47. Ob vsem tem narašča še dinamika javnih medijev in digitalnega sveta, ki ne spodbuja človeških vrlin kot so modro življenje, globoko razmišljanje in velikodušna ljubezen. V zmedi prevelike količine informacij bi bile celo ideje velikih mislecev človeštva v nevarnosti, da se zadušijo. Zato se moramo truditi, da sredstva javnega obveščanja najglobljemu bogastvu civilizacij ne bodo grožnja, ampak da bodo postala vir novega kulturnega razvoja. Prave modrosti, ki je sad notranje refleksije, dialoga in plemenitega medčloveškega sobivanja, ni mogoče pridobiti s kopičenjem podatkov. Kopičenje nas prej zapelje v prenasičenost in zmedo, ki je neke vrste umska onesnaženost. Žive stike s drugimi, vključno z izzivi, ki jih ti prinašajo, tako nadomeščamo z digitalno komunikacijo. Ob njej se pojavlja nova vrsta čustev, pri katerih več pozornosti kot ljudem ali naravi namenjamo napravam in zaslonom, saj nam ti omogočajo brezosebno izbiro ali zavračanje stikov. Mediji nam danes res omogočajo enostavno komunikacijo ter izmenjavo mnenj in občutkov. Vendar pa nam včasih tudi preprečujejo neposreden stik z bolečino, strahom ali veseljem sočloveka v njegovi celoviti osebni izkušnji. Ob tem smo upravičeno zaskrbljeni, saj se ob obilju možnosti medijskih storitev v medsebojnih odnosih bolestno poglablja nezadovoljstvo in uničujoča osamljenost.

3. apr. 2017

46. Družbeni pojavi, ki nastajajo zaradi globalnih sprememb, so tudi vplivi tehnoloških inovacij na zaposlitve, socialna izključenost, neenaka dostopnost do energije in drugih javnih uslug, družbena razslojenost, porast nasilja in naraščanje novih oblik družbenih pritiskov, trgovina z mamili in naraščajoča poraba mamil med mladimi ter osebna zgubljenost. Vsi ti znaki kažejo, da rast zadnjih dveh stoletij ni vedno vodila v celosten napredek in izboljšanje kakovosti življenja. Nekateri od teh pojavov so hkrati odraz dejanskega propada skupnosti, v kateri se na skrit način lomijo družbene vezi.

31. mar. 2017

45. Zaradi privatizacije je ponekod v mestih in na podeželju onemogočen ali omejen dostop do naravnih lepot. Podobno so v nekaterih krajih nastale tako imenovane "eko" soseske, v katere imajo možnost dostopa le izbrani. Prostor je urejen tako, da vanj ne vdirajo motnje, ki bi vplivale na umetno ustvarjen mir. Neredko tudi vidimo lepa, "varna" in skrbno urejena zelena naselja, od katerih se močno razlikujejo nekoliko bolj skriti in obrobni predeli, kjer živijo ljudje, ki jih je družba izločila.

29. mar. 2017

44. Danes se na primer srečujemo s nesorazmernim in nenadzorovanim širjenjem velemest, ki z zdravstvenega vidika postajajo neprimerna za življenje, ne le zaradi nevarnih strupenih izpustov, ampak tudi kot posledica mestnega kaosa, prometnih težav ter svetlobnega in zvočnega onesnaževanja. Številna mesta so postala velike neučinkovite strukture, ki nadpovprečno trošijo vodo in energijo. Celo nekatere nedavno zgrajene soseske so prenatrpane, neurejene, in s premalo zelenih površin. Pravo življenje prebivalcev tega planeta ni bivanje sredi betona, asfalta, stekla in kovine, ampak telesni stik z naravo.

27. mar. 2017

43. Človek je v svojem dostojanstvu, ki mu je podarjeno, tudi bitje tega sveta. Zato ima pravico živeti in biti srečen. Neupravičeno bi torej bilo, da ne bi – tudi zaradi vpliva na življenje ljudi – obravnavali posledic propadanja okolja, sedanjih razvojnih modelov in kulture odmetavanja.

24. mar. 2017

42. Večji pomen bo treba dati raziskavam, ki imajo za cilj celovito razumevanje delovanja ekosistemov, hkrati pa analitsko ugotavljajo različne spremenljivke, ki so povezane z velikimi spremembami v okolju. Ker smo vsa bitja medsebojno povezana in soodvisna, je treba vsako obravnavati z spoštovanjem in občudovanjem. Na vsakem kraju je treba odgovorno skrbeti za to skupno družino: treba je pripraviti podroben seznam vrst, ki v njej živijo. Na tej osnovi bo mogoče razviti programe in strategije za varstvo, pri čemer je treba posebno pozornost posvetiti vrstam, ki so že na poti izumiranja.

23. mar. 2017

41. Za tropska in subtropska morja so značilni koralni grebeni. Ker na njih živi več kot milijon različnih vrst organizmov – med drugimi ribe, raki, mehkužci, spužve in alge – jih lahko primerjamo z obsežnimi tropskimi gozdovi na kopnem. Mnogo koralnih grebenov danes ne raste več ali pa propadajo: »Kdo je spremenil čudoviti morski svet v podvodna pokopališča, oropana življenja in barv?« [25] Ta pojav je v veliki meri posledica odplak, ki v morje pridejo zaradi izsekavanja gozdov, monokulturnega poljedelstva, industrije in uničujočih načinov ribolova – zlasti če ribiči uporabljajo cianid in dinamit. Vsa ta dejstva nam kažejo, da ima lahko vsak poseg v naravo posledice, ki niso takoj očitne, in da človek v nekaterih primerih izkorišča naravne vire na račun njenega propadanja, ki se na koncu odraža na dnu oceanov.

21. mar. 2017

40. Največji delež voda na planetu predstavljajo oceani, v katerih tudi živi največji delež raznolikih živih bitij. Med njimi je mnogo še povsem nepoznanih in na različne načine ogroženih. Življenje v rekah, jezerih, morjih in oceanih, ki prehranjujejo velik del človeštva, je prizadeto zaradi nenadzorovanega ribolova, kar močno zmanjšuje številčnost nekaterih vrst. Mnogi ribiči na primer še kar vztrajajo pri selektivnem načinu ribolova, pri katerem velik del ulova zavržejo. Posebno so ogroženi spregledani morski organizmi, na primer nekatere vrste planktona, ki so zelo pomemben člen v morskih prehranjevalnih verigah in od katerih so končno odvisne vrste, ki jih ljudje uporabljamo za prehrano.

19. mar. 2017

39. Proces nadomeščanja naravnih gozdov z drevesnimi plantažami, v glavnem z monokulturami, navadno ni deležno ustrezne predhodne analize. Dejansko lahko posaditev novih in neprilagojenih vrst povzroči resno spremembo biotske raznovrstnosti. Podobno se v mokriščih, ki jih spremenijo v kmetijske površine, spremeni prvotna raznolikost življenja. Ob izlivih večjih rek in obmorskih lagunah skrb zbuja ogroženost ekosistemov mangrova močvirij.

17. mar. 2017

38. Spomnimo se na pljuča našega planeta in bogastva biotske raznovrstnosti, na primer na Amazonijo in porečje Konga, na podzemne vode in ledenike. Vemo, da imajo vsi ti kraji za planet in za prihodnost človeštva zelo velik pomen. Biotska raznovrstnost v ekosistemih tropskih gozdov je zelo zapletena. Skoraj nemogoče jo je popolnoma spoznati. in če te gozdove požgejo ali izsekejo do tal zaradi potreb povečane proizvodnje, v nekaj letih izginejo številne vrste, območja pa se pogosto spremenijo v suho pustinjo. Ob razpravi o teh krajih je vsekakor potrebna zdrava uravnovešenost, vendar ni mogoče zanikati velikih mednarodnih gospodarskih interesov, ki lahko pod pretvezo zaščite narave, ogroža suverenost tamkajšnjih držav. Dejansko obstajajo »predlogi internacionalizacije Amazonije, ki pa služijo zgolj gospodarskim interesom mednarodnih korporacij«.[24] Zato so hvalevredna prizadevanja mednarodnih organizacij in ustanov civilne družbe, ki ljudi ozaveščajo in s pomočjo upravičene kritike vplivajo na vlade, da bi te v svojih državah izpolnjevale svojo neprenosljivo dolžnost ohranjanja okolja in naravnih virov, in ne bi popuščale skritim lokalnim ali mednarodnim koristim.

15. mar. 2017

36. Skrb za ekosisteme zahteva dolgoročno obravnavo. Nihče, ki ga zanima le hiter in lahek gospodarski dobiček, se ne zavzema za njihovo varovanje. Vendar je škoda, ki jo povzroča sebična malomarnost, veliko večja od gospodarske koristi, ki jo morda s tem pridobimo. Ko gre za izgubo ali resno ogrožanje vrst, govorimo o vrednotah, ki presegajo vsakršno ceno. Če mislimo, da lahko na račun sedanjih in prihodnjih rodov, ki bodo plačale visok račun za uničeno okolje, pridobimo velike koristi, smo dejansko tihi podporniki strašne nepravičnosti.

14. mar. 2017

35. S presojami vplivov na okolje navadno analiziramo vplive na tla, vodo in zrak. Neredko pa pri tem zanemarimo poglobljene študije sprejemljivosti za biotsko raznovrstnost – kot bi izguba populacij živali ali rastlin ne bila pomembna. Široki koridorji avtocest, plantaže, raznovrstne ograde, jezovi akumulacijskih jezer in druge obsežne zgradbe zasedajo nekdanje naravne življenjske prostore. Včasih te habitate tako razkosajo, da živalim onemogočajo svobodno gibanje in naravno preseljevanje, kar lahko za nekatere vrste pomeni izumrtje. Seveda obstajajo alternative, na primer ustvarjanje bioloških koridorjev, ki delno olajšajo posledice. A tako pozornost zasledimo le v redkih državah. Pri komercialnem izkoriščanju nekaterih vrst se bolj redko posvečamo njihovi naravni rasti in razmnoževanju, s čimer bi se izognili prevelikemu zmanjšanju in posledično neravnovesju ekosistema.

10. mar. 2017

34. Verjetno nas vznemiri izumrtje sesalcev ali ptičev, ker gre za bolj opazne vrste. Vendar so v ekosistemih za dobro delovanje potrebne tudi glive, alge, črvi, žuželke, plazilci in nešteto vrst mikroorganizmov. Nekatere redke vrste, ki jih običajno niti ne opazimo, igrajo pri vzdrževanju ravnovesja v ekosistemu ključno vlogo. Človek je sicer dolžan ukrepati, če ga ogroža neživa narava. Vendar je danes število posredovanj v zapleteno stvarnost narave vse pogostejša. Nenehne katastrofe, ki jih povzroča človek, sprožajo potrebo po vedno novih ukrepih. Tako postaja človeško delovanje vsemogočno, vključuje pa vse več tveganj, ki jih intervencije potegnejo za sabo. Ustvarja se začaran krog, v katerem človekovo posredovanje, ki naj bi prispevalo k rešitvi problema, položaj pogosto le še poslabša. Številne populacije ptic in žuželk, ki izumirajo zaradi tehnološko izdelanih agrokemičnih pripravkov, so koristne za poljedelstvo. Njihovo izginjanje bo potrebno nadomestiti z drugo tehnologijo, ki pa bo verjetno prinesla nove škodljive učinke. Napori znanstvenikov in tehnologov, ki skušajo reševati probleme, ki jih ustvarja človek, so vsekakor vredni pohvale in celo občudovanja. A zdi se, da človekovi posegi – pogosto v službi dobička in potrošništva – dejansko veliko prispevajo k siromašenju zemlje, na kateri živimo. Ta postaja revnejša in grša. Kljub tehnološkemu napredku in neomejenim možnostim potrošnje, je zemlja vse bolj opustošena in siva. Očitno se slepimo, da lahko neponovljivo in nenadomestljivo lepoto zamenjamo z drugo, ki jo bomo ustvarili sami.

8. mar. 2017

33. Vendar ni zadosti, da v različnih vrstah vidimo le morebitna sredstva, ki jih je možno izkoriščati, pozabljamo pa, da imajo tudi svojo lastno vrednost. Vsako leto izgine na tisoče rastlinskih in živalskih vrst, ki jih ne bomo nikoli poznali, in jih naši otroci ne bodo mogli videti, ker so za vedno izgubljene. Večino izumiranja povzročijo človeške dejavnosti. Na tisoče vrst prav zaradi nas ne bo moglo slaviti Boga s svojim obstojem, niti nam izraziti sporočila svojega namena. Za taka dejanja nimamo pravice.

6. mar. 2017

32. Zemeljski viri postajajo vse bolj osiromašeni zaradi ekonomije, trgovine in proizvodnje, ki se z njimi hočejo na hitro okoristiti. Krčenje gozdov pomeni hkrati manjšanje števila vrst, ki bi se lahko v prihodnosti izkazale za izjemno pomembne vire ne le za prehrano, ampak tudi za zdravila in drugo koristno rabo. Mnnoge vrste so nosilke genov, ki bi lahko postali ključni viri pri reševanju potreb človeštva ali okoljskih preblemov.

3. mar. 2017

31. Večje pomanjkanje vode bo povzročilo dviganje cen hrane in vseh izdelkov, ki so odvisni od njene uporabe. Posamezne raziskave že desetletja svarijo pred nevarnostjo pomanjkanja vode, ki se bo pojavilo, če ne bomo ukrepali. Okoljske posledice bi namreč lahko prizadele milijarde ljudi. Hkrati obstaja nevarnost, da se  v tem stoletju nesoglasja glede nadzora nad pitno vodo med velikimi svetovnimi podjetji sprevrže v enega glavnih razlogov za širše konflikte. [23]

1. mar. 2017

30. Kakovost razpoložljive vode se nenehno znižuje. Hkrati so ponekod opazne težnje zasebnikov, da bi si kljub občutljivosti zalog te dobrine prilastili in jih podvrgli zakonitostim tržnih procesov. Ker je od vode odvisno preživetje človeka in pogoj za uveljavljanje drugih človekovih pravic, je dostop do pitne in varne vode dejansko bistvena, temeljna in univerzalna pravica. Ta svet ima do ubogih težak družbeni dolg. Ker nimajo dostopa do pitne vode, jim je kratena pravica do življenja, kar pomeni tudi zanikanje človeškega neodtujljivega dostojanstva. Ta dolg bi lahko revnim delno poravnali z večjim gospodarskim vlaganjem v preskrbo s  čisto vodo in primernim odvajanjem ali čiščenjem odpadnih voda. Kljub vsemu ugotavljamo, da ne le v razvitih državah, ampak tudi v tistih državah v razvoju, ki so bogate z vodnimi viri, voda postaja vse bolj onesnažena. Ker se ljudje očitno ne zavedajo resnosti svojega obnašanja in velike neenakosti, segajo problemi vode delno tudi na področja vzgoje in kulture.

27. feb. 2017

 29. Zelo resno težavo predstavlja kakovost vode, ki je dostopna revnim. Nezdrava voda vsakodnevno povzroči veliko smrti. Med ljudmi so pogoste bolezni, ki jih povzroča voda, onesnažena s patogenimi mikrobi in kemičnimi snovmi. Pomemben razlog trpljenja in smrtnosti otrok sta griža in kolera, ki se pojavita zaradi slabe higiene in neustrezne oskrbe z vodo. Posebno v državah, kjer ni ustreznih predpisov in primernega nadzora, podzemne vodne vire ogroža onesnaženje, ki ga povzročajo rudarstvo, kmetijstvo in industrija. A ne gre le za vprašanje industrijskih odpadkov. V reke, jezera in morja  namreč še kar odtekajo tudi detergenti in kemična sredstva, ki jih uporabljamo po povsod po svetu.

24. feb. 2017

28.  Najpomembnejše vprašanje je čista pitna voda, ki je nepogrešljiva za življenje ljudi ter ohranjanje kopnih in vodnih ekosistemov. Viri sladke vode so potrebni za zdravstvo, kmetijstvo in industrijo. Doslej vode večinoma ni primanjkovalo. V zadnjem obdobju pa potrebe na mnogih območjih presegajo uravnoteženo oskrbo, kar lahko vodi v dramatične kratkoročne in dolgoročne posledice. Nekatera velika mesta, ki so odvisna od zelo velikih zalog vode, že poznajo obdobja pomanjkanja, ko voda v kritičnih trenutkih ni vedno porazdeljena nepristransko in ustrezno nadzorovano. Pomanjkanje vode predvsem vpliva na Afriko, kjer velika večina prebivalstva nima dostopa do zdrave pitne vode, ali pa je prizadeta zaradi suš, ki otežujejo pridelavo hrane. Medtem ko imajo nekatere države  bogata območja z vodo, drugje trpijo veliko pomanjkanje.

22. feb. 2017

27. Ničkaj drugačnih pokazateljv ne zaznavamo ob izčrpavanju naravnih virov. Vsi vemo, da v zelo razvitih državah in pri najbogatejših v družbi ne bo mogoče več dolgo mogoče zdržati sedanje ravni porabe. Navade zapravljanja in odmetavanja so namreč dosegle nezaslišano raven. Izkoriščanje planeta je preseglo vse sprejemljive meje, problema revščine pa še nismo rešili.

20. feb. 2017

26. Številni, ki imajo v rokah bogastvo virov in gospodarsko ali politično moč, skrbijo predvsem za to, kako bi prikrili ali skrili posledice. Ob podnebnih spremembah si tako prizadevajo, da bi zmanjšali le nekatere od negativnih vplivov. Vendar je iz simptomov razvidno, da se bodo razmere še poslabšale, če se bomo držali dosedanjih modelov proizvodnje in potrošnje. Zato je nujno potrebno razviti načrte, po katerih bomo v prihodnjih letih močno zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida in drugih visoko onesnažujočih plinov. Na primer z nadomeščanjem fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije. Dostopnost do virov čiste in obnovljive energije je po svetu dokaj majhna. Potrebno je razvijati ustrezne tehnologije za njeno shranjevanje. Nekatere države na tem področju beležijo znaten napredek, vendar so rezultati še daleč od splošne uporabe. Nekaj obetavnih investicij je znano s področja proizvodnje in transporta, kjer se porabi manj energije in surovin, in pri izgradnji ali prenovi stavb z visoko energetsko učikovitostjo. Vendar so tovrstne dobre prakse še vedno daleč od splošne uporabe.

16. feb. 2017

25. Podnebne spremembe so globalni problem z resnimi okoljskimi, družbenimi, gospodarskimi, prometnimi in političnimi posledicami. Človeštvu predstavljajo enega najbolj perečih izzivov. Najhujše težave bodo v prihodnjih desetletjih verjetno doživljale dežele v razvoju. Množice revnih živi na območjih, ki so še posebej prizadeta zaradi posledic globalnega segrevanja, njihova sredstva za preživljanje pa so močno odvisna od zalog naravnih virov in ekosistemskih storitev, kot so poljedelstvo, ribolov in gozdarstvo. Ti ljudje nimajo dejavnosti ali virov zaslužka, ki bi jim omogočali prilagajanje na podnebne vplive ali spopadanje s katastrofalnimi razmerami. Tudi dostop do socialnega varstva je zanje zelo omejen. Zaradi klimatskih sprememb se nekatere vrste živali in rastlin, ki se ne morejo prilagoditi, selijo v druge kraje. To pa prizadene proizvodne vire najrevnejših, ki so se posledično prisiljeni seliti kljub lastni negotovosti in  negotovosti svojih otrok. Tragično je, da narašča število migrantov, ki bežijo zaradi revščine, ki jo povzroča degradacija okolja. Mednarodne konvencije jim ne priznavajo statusa beguncev, zato ostajajo prepuščeni sami sebi in brez kakršnekoli pravne zaščite. Žal se do teh tragedij, ki se neprestano dogajajo na različnih koncih sveta, obnašamo zelo brezbrižno. Izogibanje soočenju z dramo naših bratov in sester je znak, da smo izgubili občutek odgovornosti za bližnjega, na katerem temelji vsaka civilizirana družba.

15. feb. 2017

24. Segrevanje hkrati vpliva tudi na kroženje ogljika. Ustvarja se začaran krog, ki dodatno slabša stanje. Predvsem vpliva na zaloge osnovnih življenjskih virov, kot so pitna voda, energija in kmetijski pridelki v toplejših regijah, kar vodi v delno propadanje biotske raznovrstnosti na planetu. Zaradi topljenja polarnega ledu in ledenikov v visokogorju grozi  nevarno uhajanje metana. Razkrajanje doslej zamrznjenih organskih snovi bi lahko še pospešilo emisijo ogljikovega dioksida. Stanje poleg tega poslabšuje še izsekavanje tropskih gozdov, ki sicer pomagajo blažiti klimatske spremembe. Onesnaževanje z ogljikovim dioksidom povečuje zakisanje oceanov in ogroža prehranske verige v morju. Če se bodo trendi nadaljevali, bi naše stoletje lahko postalo priča izjemnim podnebnim spremembam in neprimerljivemu uničenju ekosistemov  z resnimi posledicami za vse nas. Zapleteno stanje lahko povzroči na primer dviganje morske gladine, ob čemer se moramo zavedati, da četrtina svetovnega prebivalstva živi na območjih morske obale in da večina velemest leži ob morju.

13. feb. 2017

23. Podnebje je za vse nas skupno dobro. Ta zapleten globalni sistem je namreč povezan z vzpostavljanjem številnih pogojev, ki so za ljudi življenjsko pomembni. Med naravoslovci obstaja dokaj trdno soglasje o skrb vzbujajočem segrevanju podnebja. Čeprav posamičnih povezav med pojavi ni mogoče znanstveno povsem utemeljiti, se zdi, da je opazno in nenehno dviganje morske gladine v zadnjih desetletjih povezano s porastom števila ekstremnih vremenskih pojavov. Človeštvo mora spregledati, da je v boju proti segrevanju – ali vsaj proti človeškim vzrokom zanj – in za njegovo učinkovitost potrebno spremeniti življenjski slog proizvodnje in porabe. Res je, da obstajajo tudi drugi dejavniki (na primer dejavnost ognjenikov, spremembe zemeljske orbite in osi, sončev ciklus), a številna znanstvena raziskovanja dokazujejo, da je velik del globalnega segrevanja v zadnjih desetletjih posledica velike koncentracije toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida, metana, dušikovih oksidov in drugih), ki se sproščajo predvsem kot posledica človeške dejavnosti. Njihova koncentracija v atmosferi preprečuje odboj sončnih žarkov, in razpršitev toplote nazaj v vesolje. Ta pojav je še posebej problematičen zaradi svetovnega razvojnega modela, v katerem je temelj energetskega sistema povečevanje porabe fosilnih goriv. Na slabe razmere dodatno vpliva tudi vse pogostejše spreminjanje namembnosti tal, predvsem krčenja gozdov za potrebe kmetijstva.

9. feb. 2017

22. Problemi so tesno povezani s kulturo odmetavanja, ki zadeva ljudi na obrobju družbe, in predmete, ki jih hitro spreminjamo v odpadke. Na primer, večino papirja zavržemo, namesto da bi ga reciklirali. Izogibamo se rešitvam, ki nam jih ponujajo procesi v naravnih ekosistemih: rastline sintetizirajo hranilne snovi, s katerimi se hranijo rastlinojedci; z njimi se prehranjujejo mesojedci, ki prispevajo velike količine organskih odpadkov, ti pa omogočajo rast novim generacijam rastlin. Naši industrijski sistemi pa na koncu proizvodnje in porabe niso razvili procesov, s katerimi bi odpadke in ostanke ponovno uporabili. Doslej še nismo razvili krožnega modela proizvodnje, ki bi zagotavljal trajne vire vsem sedanjim in prihodnjim rodovom tako, da bi se skrajno omejil pri uporabi neobnovljivih virov, uravnotežil njihovo izrabo, na največjo možno mero povečal izkoristek, ponovna uporaba ali ustrezna predelava. Kulturi odmetavanja, ki škoduje našemu planetu bi se uprli, če bi se s tem vprašanjem resno spoprijeli. Vendar opažamo, da v tej smeri napredujemo bolj počasi.

7. feb. 2017

21. Obravnavati je treba tudi onesnaževanje, ki ga v raznih okoljih povzročajo odpadki, vključno z nevarnimi. Vsako leto jih proizvedemo na stotine milijonov ton in mnogi so biološko nerazgradljivi. Gre za odpadke iz gospodinjstev, trgovin in gradbišč pa tudi za medicinske, elektronske in industrijske ostanke, od katerih so nekateri lahko strupeni ali radioaktivni. Zdi se, da se naš dom, planet Zemlja, vse bolj spreminja v velikansko odlagališče smeti. Ponekod po svetu se starejši ljudje z nostalgijo spominjajo lepot nekdanje pokrajine, ki jo danes prekrivajo smeti. Industrijski odpadki in kemični proizvodi, ki se uporabljajo v mestih in v kmetijstvu, se kopičijo v telesih prebivalcev, ki živijo v njihovi okolici. Akumulacija strupov lahko poteka tudi v primerih, ko je  raven strupene snovi sicer nizka. Težave žal pogosto začnemo reševati šele takrat, ko je človekovo zdravje že nepovratno prizadeto.

6. feb. 2017

20. Nekaterim vrstam onesnaževanja smo ljudje neprestano izpostavljeni. Zračni polutanti povzročajo širok spekter tveganja za človekovo zdravje, še posebno najbolj revnih, med katerimi povzročajo na milijone prezgodnjih smrti. Ljudje na primer zbolijo zaradi vdihovanja prevelikih količin dima, ki se  sprošča iz goriv ob kuhanju ali ogrevanju. Vsi smo prizadeti zaradi onesnaženja, ki ga povzročajo promet, industrija, izpusti, ki prispevajo k zakisanju zemlje in vode, gnojil, insekticidov, fungicidov in drugih agrokemičnih proizvodov. Tehnologija sama sebe v želji po velikem dobičku prikazuje kot edino rešiteljico težav. V resnici pa se ni sposobna soočiti s skrivnostjo mreže odnosov med stvarmi. Z reševanjem ene težave tako večkrat povzroči druge.

1. feb. 2017

19. Po obdobju nerazumnega zaupanja v napredek in človeške sposobnsoti, del družbe pričenja zavzemati bolj kritična stališča. Opažamo povečano občutljivost do okolja in potrebo po skrbi in varovanju narave, v stiski narašča iskrena zaskrbljenost nad dogajanji na našem planetu. Pogledali si bomo – čeprav le nepopolno – vprašanja, zaradi katerih smo danes zaskrbljeni in jih ne moremo več skrivati pod preprogo. Pri tem naš cilj ne bo kopičenje informacij ali potešitev radovednosti, ampak ozaveščenost, po kateri si bomo upali dogajanja v svetu vzeti k srcu kot osebno trpljenje, in iz tega odkriti, kako lahko k izboljšanju prispeva vsak od nas.

31. jan. 2017

18. Vse hitrejše spremembe v družbi in na planetu so povezane s stopnjevanjem življenjske in delovene hitrosti. S tujko bi rekli, da se vse "rapidno" spreminja.
Čeprav so spremembe način delovanja zapletenih sistemov, je danes hitrost, ki se kaže pri človekovih dejavnostih, vse bolj v neskladju s počasnostjo procesov naravnega razvoja. Poleg tega cilji hitrih in neprestanih sprememb niso vedno usmerjeni v skupno dobro ali vzdržnemu in celostnemu človeškemu razvoju. Do določene mere so spremembe zaželjene. Vendar je zaskrbljujoče, kadar za velik del človeštva predstavljajo poslabšanje kakovosti življenja.






29. jan. 2017

17. Včasih se teološke in filozofske refleksije o stanju človeštva zdijo nestvarne in dolgočasne. To velja še posebej takrat, kadar niso utemeljene z aktualnimi razmerami in podobnih iz zgodovine še ne poznamo. Preden nadaljujemo z razmišljanjem, kako lahko vera prispeva sveže pobude in izzive v naš sedanji svet, bom na kratko predstavil, kaj se v našem skupnem domu dogaja.

26. jan. 2017

16. Čeprav je v vsakem poglavju snov obravnavana na svoj način, hkrati na novo osvetli tudi pomembnejša vprašanja iz prejšnjih, zlasti osrednje teme, ki jih okrožnica obravnava. Te pa so: neposredna globoka povezanost med ubogimi in ranljivostjo planeta; prepričanje, da je vse v svetu medsebojno povezano; kritika novih paradigm in oblik moči, ki izhajajo iz tehnologije; poziv k iskanju drugačnega razumevanja ekonomije in razvoja; lastna vrednost vsakega bitja; človeški smisel ekologije; nujnost iskrenegaa in poštenefa dogovarjanja; resna odgovornost mednarodne in lokalne politike; kultura odmetavanja in predlog novega življenjskega sloga. Te teme in vprašanja ne bodo nikoli izčrpana ali dokončno rešena, ampak se bodo znova in znova pojavljala in krepila.

24. jan. 2017

15. Pričakujem, da bo ta okrožnica, ki jo vključujem v družbeni nauk Cerkve, prispevala k ozaveščanju o nujnosti izzivov, ki nas zadevajo. Začel bom s kratkim pregledom različnih pogledov na sedanjo ekološko krizo. Povzetki rezultatov najboljših dostopnih izsledkov sedanjih znanstvenih raziskav nam bodo neposredna podlaga, za etični in duhovni razmislek, ki bo sledil. Nadaljeval bom z nekaterimi principi, ki izhajajo iz skupnega judo krščanskega izročila. S tem želim pokazati na našo povezanost v prizadevanjih za okolje. Nadalje bom skušal odkriti korenine sedanjih razmer, vendar ne le s prikazom posledic, ampak predvsem z iskanjem najglobljih vzrokov. S pomočjo te analize se bomo približali ekologiji, ki bo večplastno povezala človekovo edinstveno vlogo v tem svetu in njegov odnos do stvarnosti, ki ga obdaja. V luči teh zaključlov bom nadaljeval z nekaterimi konkretnimi usmeritvami za dialog in delovanje, ki naj bi zadevale vsakogar izmed nas in vplivale na mednarodno politiko. Ker se zavedam, da nobena sprememba ni možna brez motivacije in vzgoje, bom na koncu pokazal nekaj smernic za človekov razvoj, ki izhajajo iz navdihov in zakladov krščanske duhovne izkušnje.

23. jan. 2017

14. Vztrajam v pozivu k novim pogovorom o skrbi za prihodnost planeta. Ker okoljske težave, s katerimi se soočamo, in imajo vzroke v človekovih dejanjih, zadevajo nas vse, moramo v dialog reševanja prav tako vsi vključeni. Ekološka gibanja imajo po svetu že dolgoletno prakso. Za ozaveščanje so spodbudila ustanavljanje številnih civilnih organizacij. Žal številni poskusi iskanja rešitev za okoljsko krizo neredko razočarajo. Pogosto razlog ni le v nasprotovanju vplivnih, ampak tudi v splošni brezbrižnosti. Ovire pri reševanju se kažejo tudi med vernimi: od preziranja dejanskih težav do ravnodušnosti, od malomarne vdanosti v usodo do slepega zaupanja v tehnološke rešitve. Potrebujemo novo univerzalno solidarnost. Južnoafriški škofje so zapisali, da "za povrnitev škode, ki jo je človek povzročil Božjemu stvarstvu, bo potrebno vključiti talenti vsakega človeka". [22] Vsak od nas lahko kot Božje orodje skrbi za stvarstvo v skladu s svojo kulturo in razmerami, po svojih izkušnjah in talentih.

20. jan. 2017

13. Poziv k nujnemu varovanju našega skupnega domovanja je klic po združitvi vse človeške družine v iskanje vzdržnega in celostnega razvoja, saj vemo, da je razmere možni spremeniti. Stvarnik nas ne bo zapustil, v svojem načrtu ljubezni ni obupal in ni mu žal, da nas je ustvaril. Ljudje smo naš skupni dom še vedno sposobni graditi skupaj. Zato bi rad najprej izrazil hvaležnost in podporo vsem, ki ste že doslej na različne načine sodelovali privarovanju našega skupnega domovanja. Posebno zahvalo naj izrečem vsem, ki se za ustrezne rešitve tragičnih posledic okoljske degradacije na življenje trudijo na predelih, kjer prebivajo najbolj revni. Mladi od nas hočejo spremembe. Sprašujejo se, kako je mogoče govoriti, da gradiš svetlo prihodnost, ne da bi pri tem pomislil na okoljsko krizo in trpljenje ljudi na robu družbe.

18. jan. 2017

12. Sv. Frančišek nas v zvestobi Božji besedi vabi, naj naravo spoznavamo kot čudovito knjigo, po kateri nam Bog govori o svoji neskončni lepoti in dobroti: "Zakaj iz velikosti in lepote ustvarjenih reči moremo s primerjanjem motriti njihovega Stvarnika" (Mdr 13,5). "Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost" (Rim 1,20). Na osnovi teh misli je sv. Frančišek svoje brate naprosil, naj del zemlje na samostanskem vrtu vedno ostane neobdelan, da bo na njem rastlo divje rastlinje, ki bi ga lahko vsi občudovali in tako svoje misli dvigali k Bogu, stvarniku take lepote. [21] Svet je mnogo več kot le reševanje problemov. Je radostna skrivnost, ki se ji predajamo v veseli hvaležnosti.

17. jan. 2017

11. Sveti Frančišek nas prepriča, da je za celostno ekologijo potrebna odprtost do področij, ki presegajo govorico matematike ali biologije, to je odprtost za osrednje vprašanje, kaj je bistvo človeka. Podobno kot v zaljubljenosti, je svetega Frančiška opazovanje sonca, lune ali drobnih živali privedlo v hvalnico vsem ustvarjenim rečem. Vse stvarstvo je povezoval v občestvo, pridigal celo cvetlicam in jih vabil, naj "hvalijo in ljubijo Boga, kakor da bi bila razumna bitja". [19] Njegov odnos do sveta je presegal razumsko spoznanje in ekonomsko preračunavanje. Vsako stvar je dojemal kot sestro, s katero sta v naklonjenosti povezana. Čutil je klic, da skrbi za vse kar biva. Njegov učenec sv. Bonaventura piše, da se je Frančišek "v prepričanju o skupnem izvoru vseh stvari, počutil napolnjenega z velikim spoštovanjem, in je zato tudi najmanjše dele stvarstva imenoval za brate in sestre". [20] Pri takem odnosu do sveta, ki je osnova za odločitve in ravnanje, ne gre za naivni romanticizem. Če se namreč naravi in okolju ne odpiramo tudi z občudovanjem in spoštovanjem, in če s svetom ne govorimo tudi v jeziku bratstva in lepote, se naš odnos spremeni v odnos oblastnika, potrošnika in izkoriščevalca naravnih dobrin, ki ne obvada več svojih kratkovidnih želja. Ali drugače, če se z vsem kar biva čutimo globoko povezane, bosta treznost in skrbnost vzniknili sami od sebe. Za sv. Frančiška uboštvo in skromnost nista bili zgolj navidezna vzdržnost, ampak korenita odpoved mišljenju, da so stvari preprosto le predmeti uporabe in izrabe.

16. jan. 2017

10. Okrožnice ne morem nadaljevati brez omembe privlačne in lepe podobe mojega vzornika. Ob izvolitvi za rimskega škofa sem si njegovo ime izbral kot vodilo in navdih. Verjamem, da je sveti Frančišek odličen zgled skrbnika slabotnih ter pristnega in veselega življenja celovite ekologije. Kot svetnik je zavetnik vseh, ki preučujejo naravo in delajo na področjih ekologije. Zelo je priljubljen pri nekristjanih. Posebej je cenil božje stvarstvo, reveže in zapuščene. Ljubil je in bil globoko ljubljen zaradi svoje radosti, velikodušnosti in široko odprtega srca. Kot mistik in romar je živel v preprosti in čudoviti harmoniji z Bogom, bližnjimi, naravo in s samim seboj. Kaže nam, kako so neločljivo povezane skrb za naravo, pravičnost za reveže, dolžnosti do družbe in notranji mir.

13. jan. 2017

9. Bartolomej neprestano opozarja na etične in duhovne korenine okoljskih težav. Iz njih ne izhaja le zahteva po iskanju tehnoloških rešitev, ampak je nujna predvsem notranja sprememba. V nasprotnem primeru se bomo stalno spopadali le s simptomi. Predlaga nam, naj potrošništvo zamenjamo z dopovedjo, pohlep z velikodušnostjo, potrato z radodarnostjo. Vzdržnost naj predvsem "pomeni naučiti se deliti, in ne zgolj odpovedati se. Gre za enega od jezikov ljubezni, ki se postopoma premika od tega, kaj hočem jaz, k temu, kaj Božji svet potrebuje. Gre za osvabajanje od strahu, lakomnosti in odvisnosti." [17] Kristjani smo poleg tega poklicani, da "svet dojemamo kot zakrament občestva, kot način globalne delitve z Bogom in bližnjim. Po našem skromnem prepričanju se božje in človeško srečujeta v najmanjših podrobnostih brez šivov sestavljenega božjega stvarstva in v najmanjšem drobcu prahu našega planeta". [18]

12. jan. 2017

8. Patriarh Bartolomej govori predvsem o nuji, da se vsak kesa za svoja dejanja, ki uničujejo planet. Ker namreč "vsak od nas okolju povzroča drobne rane", smo vsi poklicani, da priznamo "svoj manjši ali večji vpliv na prispevek k razobličenju in uničevanju stvarstva". [14] Svoja močna in trdna stališča pogosto ponavlja ter nas spodbuja in vabi, naj priznamo grehe proti stvarstvu: "... ker ljudje uničujemo biotsko raznovrstnost božjega stvarstva; ker ljudje s prispevkom k podnebnim spremembam zmanjšujemo celovitost zemlje; ker ljudje nenadzorovano izsekavamo njene naravne gozdove in uničujemo njena mokrišča; ker ljudje onesnažujemo vodo, prst in zrak. Vse to so grehi." [15] Zato je "zločin proti naravi tudi zločin proti nam samim in greh proti Bogu". [16]

11. jan. 2017

7. V besedah predhodnih papežev so povzeta razmišljanja številnih znanstvenikov, filozofov, teologov in predstavnikov javnih ustanov, ki so glede teh vprašanj bogatili Cerkveno misel. Pri tem ne moremo zanemariti, da so poleg katoliške tudi druge krščanske Cerkve in občestva – in tudi druga verstva – globoko zaskrbljena in intenzivno razmišljajo o vprašanjih, ki nas notranje vznemirjajo. Tu bi rad na kratko opozoril prevsem na vzoren primer ekumenskega patriarha Bartolomeja, s katerim si deliva upanje v polno edinost Cerkve.

9. jan. 2017

6. Tudi moj predhodnik Benedikt XVI. je ponovil vabilo k "odpravljanju strukturnih razlogov neustreznega delovanja svetovnega gospodarstva in k spremembam vzorcev rasti, ki na sedanji način očitno ne morejo zagotavljati spoštovanja okolja." [10] Spomnil je, da sveta ne bi smeli presojati tako, da ločeno obravnavamo posamenze vidike, je je»knjiga narave ena in nedeljiva« ter obsega okolje, življenje, spolnost, družino, družbene odnose in druge vidike. Skratka, »degradacija narave je očitno tesno povezana s kulturo, ki oblikuje človeško sožitje«.[11] Papež Benedikt XVI. je pozval k priznanju, da je naravno okolje zelo prizadeto prav zaradi našega neodgovornega ravnanja. Tudi družbeno okolje je prizadeto. Razlog za oboje je v jedru isto zlo, in sicer prepričanost, da neizpodbitnih resnic, ki bi vodile naše življenje, ni, zato je človeška svoboda neomejena. Pozabili smo, da "človek ni samo svoboda, ki samega sebe ustvarjala. Človek ni sam svoj stvarnik, in čeprav ima duha in voljo, je hkrati tudi narava." [12] Z očetovsko skrbjo nas je Benedikt spodbudil, naj priznamo, da je stvarstvo prizadeto "kadar smo mi sami zadnja instanca, ko si vse prilaščamo in vse dobrine uporabljamo zgolj zase. Uničevanje stvarstva se začene takrat, ko nad seboj ne priznavamo nobene oblasti več, ampak vidimo le še sami sebe." [13]

6. jan. 2017

5. Tema je močno zaposlovala sv. Janeza Pavla II. V svoji prvi okrožnici je opozoril, da »človek razen priložnosti za hitro potrošništvo v naravnem okolju ne vidi nobenega drugega pomena". [4] Na osnovi te ugotovitve je pozval k celoviti ekološki spreobrnitvi. [5] Poudaril je , da si »premalo prizadevamo za ohranitev moralnega stanja prvinske humane ekologije«. [6] Uničevanje človekovega okolja ni resen problem le zato, ker je Bog zemljo zaupal človeku, pač pa tudi zato, ker je človeško življenje kot takšno dar, ki ga moramo varovati pred vsakršnim razvrednotenjem. Za ozdravljenje in uravnoteženje našega sveta bomo tako morali temeljito spremeniti »način življenja, vzorce pridelave in porabe ter utečene strukture moči, ki danes obvladujejo družbo. [7] Pravi človeški razvoj ima moralni značaj in temelji na celovitem spoštovanju človeka kot osebe, hkrati pa mora upoštevati naravni svet, in "naravo vsakega bitja in njegovo vzajemno povezanost v urejen sistem".[8] Zato se morajo človekove sposobnosti ob spreminjanju svarnega sveta prilagoditi prvotni Božji zamisli.

5. jan. 2017

4. Osem let po okrožnici Mir na zemlji iz leta 1971, je blaženi papež Pavel VI. ekološka vprašanja označil kot krizo, ki je »dramatična posledica« nenadzorovnih človovih dejanj: »Človeštvo z nepremišljenim izkoriščanjem narave tvega, da jo bo uničil in da bo sâmo postalo žrtev uničevanja.« [2] Svetovni organizaciji za prehrano pri Združenih narodih je govoril o možni nevarnosti »ekološke katastrofe, ki bi bila posledica eksplozije industrijske družbe«. Izpostavil je »nujno potrebo po koreniti spremembi ravnanja. "Če velikanski znanstveni napredek, osupljive tehnološke možnosti, in izredna gospodarska rast niso povezani s sočasnim pristnim družbenim in moralnim napredkom, se prej ali slej obrnejo proti človeku".

4. jan. 2017

3. Pred več kot petdesetimi leti je svetu grozila jedrska kriza. Sv. papež Janez XXIII. je takrat napisal okrožnico, v kateri se ni le zavzel proti vojni, ampak je svetu ponudil mirovni predlog. S svojim sporočilom Mir na zemlji (Pacem in terris) je k miru pozval ves »katoliški svet« in »vse ljudi dobre volje«. Danes, ko opažamo globalno slabšanje stanja okolja, želim nagovoriti vsakega človeka, ki živi na tem planetu. V apostolski spodbudi Veselje evangelija (Gaudium evangelii) sem pisal vsem članom Cerkve in jih spodbujal k misijonskim reformam, ki jih moramo izvesti. V tej okrožnici pa si z vsemi ljudmi želim stopiti v dialog o našem skupnem domu.

2. jan. 2017

2. Tej sestri je hudo zaradi zla, ki ga povzročamo z neodgovornim ravnanjem in zlorabo dobrin, s katerimi jo je Bog obdaril. Domišljali smo si, da smo njeni lastniki in vladarji in jo lahko neomejeno ropamo. Spremembe, ki jih opažamo v prsti, vodi zraku in drugih živih bitjih, so odsev nasilnosti človeškega srca, ki je ranjeno zaradi greha. Naša izčrpana, opustošena, zapuščena in izkoriščana zemlja zato »skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22). Pozabili smo, da smo tudi sami le prah zemlje (prim. 1 Mz 2,7). Naše telo je narejeno iz njenih prvin, njen zrak dihamo in njena voda nas poživlja in osvežuje.

1. jan. 2017

1. "Laudato si', mi Signore" – "Hvalim te, moj Gospod," je pel sveti Frančišek Asiški. Z besedami te čudovite hvalnice nas spominja, da nam je zemlja skupni dom, kakor sestra, s katero sobivamo, in kakor dobra mati, ki nas objema v svojem naročju. "Hvalimo te, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki kakor mama za nas skrbi, nas oskrbuje s svojmi sadovi, pisanimi rožami in zelenjem."

Laudato si'

Papež Frančišek Okrožnica LAUDATO SI' o skrbi za naš skupni dom.